Intervju z dr. Milanom Balažicem, avtorjem nove knjige »Propad Slovenije«

Intervju z dr. Milanom Balažicem, avtorjem nove knjige »Propad Slovenije«

dr. Milan Balažic, avtor nove knjige, ki je izšla pri Založbi Pasadena, nam razloži zakaj po nekaj dneh, ko je izšla njegova prva knjiga »Zakaj je Slovenija postala samostojna država«, prihaja v knjigarne še eno njegovo delo z naslovom »Propad Slovenije«.

  1. Po nekaj dneh, ko je izšla vaša nova knjiga »Zakaj je Slovenija postala samostojna država«, prihaja v knjigarne še eno vaše novo delo z naslovom »Propad Slovenije«. Kako si to razložiti?
    Obe knjigi, ki jih omenjate, sta pravzaprav dva dela skupnega projekta »Slovenija včeraj, danes in jutri«. Prvo delo detajlno razkriva in pojasnjuje ozadja slovenskega procesa osamosvajanja, drugo pa predstavlja ostro kritiko obstoječega stanja, ki je rezultat stranpoti slovenske tranzicije, in - kljub naslovu »Propad Slovenije«, ki noče skriti povezave z znamenitim delom Oswalda Spenglerja »Propad Zahoda« - nakazuje poti ven iz krize. 
  2. Na kakšen način je razumeti vašo tezo o propadu Slovenije?
    Slovenija propada absolutno glede na razvojne možnosti, ki jih je imela, in propada relativno, če jo primerjamo s podobnimi srednje- in vzhodno-evropskimi državami. Gre za dobrih pet let desne koalicije pod vodstvom premiera Janeza Janše in predvsem za osem let levih koalicij pod vodstvom Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in Mira Cerarja. To so imena propada Slovenije, h katerim velja dodati še ime Milana Kučana, naslovnega škofa najmočnejšega politično-tajkunskega omrežja. Vse vlade so nastopile s predvolilnimi obljubami o gospodarskih reformah in etičnih merilih. Danes vemo, da je bilo to pričakovanje zgolj spretno ustvarjena megla. Agenda je bila v resnici popolnoma drugačna: zadržati različne interesne skupine in potopljena omrežja, ki izhajajo še iz komunističnih časov alternativne udbovske ekonomije, s podkupovanjem angažirati upokojensko volilno telo in instrumentalizirati kapitalsko zaledje za ustvarjanje lastnih elit ter prevzem najpomembnejših slovenskih medijev.
  3. Od kod izhaja takšna politična kultura, ki omogoča vladavino levičarske politično-tajkunske elite?
    Na kratko, slovensko politično 20. stoletje je stoletje korporativizma in se nadaljuje v 21.: katoliškega avtoritarno-konservativnega, fašističnega, komunističnega in liberalno-demokratskega. Slovenska privatizacija je bila udbovsko-mafijska: projekt akumulacije kapitala s pomočjo kriminala in njegovo legalizacijo. Črnogorska privatizacija je poslednji veliki projekt starih slovenskih udbovskih bank, ki je bil izpeljan v slogu Kavčičeve vzporedne ekonomije. Slovenci so Črnogorcem odpredavali tudi lekcijo, kako preko podjetniških hobotnic prenesti sredstva v davčne oaze in od tam dalje v zasebne žepe. To dokazuje, kako zelo povezane so pol-kriminalne strukture iz časov udbovske paralelne ekonomije, slovenski tajkuni in politiki. Kriminalna gospodarska dejanja potekajo z vednostjo državnih organov in varnostnih služb ob pomoči in podpori predvsem leve politične elite.
  4. Ta elita, ki jo omenjate, je vendarle vodila določeno ekonomsko politiko.
    Res je, ta elita ves čas vodi gradualistično ekonomsko politiko: gradualistična politika je usmerjena predvsem v podporo državnim podjetjem in to na račun vstopanja novih podjetij na trg. Najvišje administrativne ovire za nastanek podjetja v regiji so prav v Sloveniji. To je država lahko naredila na dva načina: prvič s tem, da se ni hotela umakniti iz gospodarstva in se je vanj aktivno vmešavala, in drugič, da je ohranjala tog trg delovne sile in s tem preprečevala prehod delovne sile v zasebni sektor. Avtor te politike - zavožene in sprevržene politike gradualizma, nacionalnega interesa s tajkunskim okusom in masivnega zadolževanja - je krog ekonomista Jožeta Mencingerja.
  5. Pravite torej, da takšna ekonomska politika vztraja še danes?
    Ta politika je bila utelešena v vulgo-liberalizmu LDS ter njenih reciklaž vse do SMC. Liberalizem v Sloveniji je bil lahko le figov list socialistične levice ali pa utelešenje vsega zla v psovki »neoliberalizma«. Gre za social-bonapartizem, za nadaljevanje poznega socializma z drugimi sredstvi. Tudi lumpen-socialisti v SMC so z etičnimi obljubami na zadnjih volitvah pridobili razočarane množice, ker so znali apelirati na njihove najbolj žgoče stiske in potrebe, predsodke in občutke za pravičnost. Kar je ostalo od obljub, je nadaljevanje politike velike pogoltne države in prakticiranje keynesianske, se pravi, mencingerjanske ekonomske šablone.
  6. Kako to, da se je politiki podrejajo tudi sindikati?
    Leve vlade vladajo s sistemom socialnih partnerstev, ki jih nihče ni volil in jim nihče ni podelil mandata, da odločajo o naši usodi, tržni mehanizem pa so nadomestile z mehanizmom totalitarnega odločanja. S tem so pod pretvezo, da socialni partnerji zastopajo interese vseh, dejansko zastopali interese posameznih skupin iskalcev rent. Očitno je socialno partnerstvo naravnost katastrofalen nadomestek za tržni mehanizem. Če želijo socialni partnerji res oblikovati ekonomsko politiko tako, kot se to počne v kapitalistični družbi, potem naj omogočijo volivcem, da se svobodno odločijo, ali res želijo podpreti ideje, ki so jim danes v totalitaristični maniri vsiljene prek socialnih sporazumov. Socialni partnerji naj ustanovijo politično stranko ter poskušajo na političnem trgu zbrati dovolj podpore, da dobijo mandat za izvedbo svojih ekonomskih politik.
  7. Kakšno odgovornost pri tem nosi prva Janševa vlada, za katero se je pričakovalo, da bo prekinila tranzicijske prakse vladanja LDS? 
    Knjiga »Propad Slovenije« se začenja s tem, kako je etatizem Drnovškovih vlad ohranjal monopol države nad civilno družbo in omejeval svobodo posameznikov, omogočal sodne zaostanke, nedokončano privatizacijo in denacionalizacijo, neusposobljene in politizirane institucije, koruptivni sistem javnega naročanja, nepregledne socialne transferje, nestimulativen davčni sistem, gospodarske monopole, preobsežno in neučinkovito državno birokracijo. Namesto za resne liberalne reforme, je Janševa vlada svoj potencial izkoristila zgolj za utrjevanje lastne oblasti. Tako se je zgodil propad reformnega okna: prva Janševa vlada leta 2008 ni izgubila volitev zaradi reform, ampak zato, ker jih ni izvedla. Ni izvedla umika države iz gospodarstva, demonopolizacije, privatizacije, liberalizacije in deregulacije. Prvi ukrep bi moral biti zagotovitev ekonomske in politične svobode z delovanjem pravne države, jasne opredelitve in spoštovanjem lastninskih pravic in korenito omejitvijo javne porabe. Predvsem bi bilo treba urediti institucionalni okvir gospodarstva, zagotoviti ekonomsko in politično svobodo, omogočiti delovanje finančnih trgov in s pomočjo pravne države izločiti vse tržne distorzije.
  8. Po Janši je sledil Pahor, ki je vsaj navzven mahal z reformami.
    Janševemu je sledil Pahorjev reformni termidor. Populistična socialna demagogija je spremljala zmanjševanje svobode medijev. Navkljub reformni retoriki se Pahorjeva vlada ni lotila vzpostavljanja treh temeljev učinkovitega gospodarstva in demokracije: osebne svobode, zasebne lastnine in pravne države. Očitki Sloveniji so se ponavljaji iz leta v leto: tog trg dela, tržna neučinkovitost, nedelovanje pravne države, previsoki davki, nizek priliv tujih naložb, prepočasna privatizacija in – na drugi strani – previsok delež državne lastnine v gospodarstvu. Neuresničen tako ostaja liberalni program utrjevanja tolerantne politične kulture kot pogoja uresničevanja pluralistične vizije slovenske družbe. Samo središče takšne družbe je samostojen in neodvisen državljan, zato so državne in civilno-družbene institucije tiste, ki vzpostavljajo ogrodje svobode posameznika. Slednje pa implicira oblikovanje močne, toda minimalne države, ki predstavlja okvir družbe svobodnih lastnikov. Njena izhodišča so flexicurity: najprej je treba deregulirati trg dela, plače tesneje povezati s produktivnostjo in zagotoviti večjo udeležbo na dobičku tudi delojemalcem, opraviti upravljavski umik države iz gospodarstva in zagotoviti pogoje za prijazno okolje za investiranje, kamor sodijo tudi nižji davki.
  9. Kaj se je s Slovenijo zgodilo, ko je leta 2008 udarila globalna finančna kriza? 
    Pahor, Bratuškova in Cerar so priročni levo-ideološki romarji na poti tako imenovane osvoboditve izpod Janševega jarma. Pri vsem govorjenju o reformiranju za njih ni bilo pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas, ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela. Pokazalo se je, da je bila slovenska tranzicija v kontekstu srednje in vzhodne Evrope katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Trend razvoja je tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike. Tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno in to nepovratno. Ali drugače, štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja kot pred »reformnimi napori slovenske politike«. Pahorjeva strategija zanikanja realnosti in Bratuškina strategija blokade pro-tržnih reform Bratuškove - ker je trg bojda enako Janša - sta povzročili zlom trenda in stagnacijo. Predvsem Pahorjeva vlada je z najemanjem kreditov uspešno in z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.
  10. V knjigi torej dokazujete, da so za slovensko krizo v prvi vrsti krive slovenske vlade.
    Ne svetovna finančna kriza, ekonomska politika omenjenih treh levičarskih vlad je uničevala temelje slovenskega gospodarstva in blaginje. Posledice: manj dobička - in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste, manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delavnih mest. Skratka, začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps. Ali drugače rečeno: nekdanji revni, komunistični evropski vzhod, na katerega se je vedno gledalo s podcenjevanjem, je Slovenijo začel dohitevati in celo prehitevati po kriteriju ekonomske razvitosti. Postali smo evropski južnjaki, tisti, ki so notorično znani po disfunkcionalnem institucionalnem okvirju, nestabilnosti tržne ekonomije, obsesiji s prerazdeljevanjem od produktivnega na neproduktivni sektor, politični nestabilnosti, odlaganjem strukturnih reform na nedefinirano prihodnost ter reševanjem vseh težav z zadolževanjem. Naša ekonomija je transformirala iz srednje-evropske v južno-evropsko periferijo.
  11. Pomeni Cerarjeva vlada nadaljevanje tega negativnega trenda?
    Kombinacija kreditne ekspanzije državnih bank, namenjene za polnjenje žepa paradržavnih podjetij in politično blagoslovljenih tajkunov ter deformirane tržne strukture, ki so ubijale podjetništvo in omogočale prosperiteto politično favoriziranim podjetjem, so posledica dejstva, da interesne skupine niso hotele prerezati popkovine med politiko in gospodarstvom. Da bi lahko nadaljevale po starem, nastopi medijsko ustvarjanje Cerarja in SMC. Gre za medijsko napihnjeno stranko brez svetovnega nazora in za povrh še popolnoma izpraznjene vsebine. Takšne stranke so najlažji plen rentnikov, korumperjev, kriminalcev in ostalih predatorjev, ki plenijo v imenu države in pravičnosti. Državo so ugrabile interesne skupine in ko je zmagala programsko in svetovnonazorsko izpraznjena stranka, je to pomenilo popolno zavojevanje celotne družbe s strani rentnikov. V Sloveniji se je rodil predatorski in roparski kapitalizem. Poleg tega je tu še privatizacijski plen, ki ga je potrebno razdeliti. Štiriletna Cerarjeva vlada z vsemi svojimi formalnimi in neformalnimi vzvodi je edina garancija, da zmagovite rentniške skupine prevzamejo projekte privatizacije podjetij in realizirajo svoje zaslužek pri prodaji podjetij. S Cerarjem je zagotovljena minimalna politična stabilnost za keširanje že doseženih privatizacijskih rent.
  12. Na kateri točki vaše delo išče prelom s predatorskim kapitalizmom – v ekonomiji ali v politiki? 
    Prvi predpogoj za strukturne reforme v ekonomiji je izvedba strukturnih reform na političnem trgu. Pri tem seveda ni govora o tehničnih korekcijah volilnega sistema ali pa dokončnem razkrinkanju mehanizma vedno istega izumljanja ene in iste leve stranke, ampak o spremembi svetovnega nazora slovenskih političnih strank. Gre za to, da je nemogoče pričakovati, da bi levo-desne stranke s politično mentaliteto 19. stoletja bile sposobne izvajati reforme, potrebne za stabilnost celotnega sistema v 21. stoletju. Če je, denimo, slovenska levica izrazito anti-evropska in ksenofobna - spomnite se samo dikcije nacionalnega interesa), je slovenska desnica potopljena v sistem državnega kapitalizma. Prvi korak normalizacije bi moral priti s prepovedjo delovanja Desusa in politično odstranitvijo Karla Erjavca. Erjavec, dežurni sovladar slovenske države, je namreč indikator vsega najslabšega v slovenski politiki.
  13. Kako pa je mogoče priti do točke, ki omogoča reforme?
    Da bi prišli do strukturnih političnih reform, se je treba soočiti s štirimi slovenskimi miti. Prvi mit: Drnovškova zlata doba. Dejansko je gradualistična ekonomska politika in pa geneza tajkunov z nebrzdano prvobitno akumulacijo pidovskih baronov pripeljala do strukturno popolnoma neustrezne ekonomije, prelite s tajkuni in omrežji, ki zato leta 2008 ni imela več nobenih šans, da reagira na gospodarsko krizo tako, kot reagira normalno gospodarstvo. Drugi mit: levičarji so v tej državi glas razuma in napredka. Dejansko so leve vlade nosilci lokalnih in nacionalnih monopolov in kartelov, ki z različnimi pristojbinami, omrežninami in administrativnimi cenami izčrpavajo dohodke državljanov. V obdobju njihovega vladanja so slovensko politiko dokončno prevzele interesne plenilske skupine. Tretji mit: Karl Erjavec je klovn. Karl Erjavec je z naskokom najbolj zavarovan politik v slovenskih medijih. Mit je, da ga skušajo mediji razkrinkati in osmešiti. Skozi medije vedno pride primitivna in profana naracija tega politika, njegova tretjerazredna argumentacija pa ima fenomenalen prispevek k degeneriranju medijskega prostora in tega noben medij ne zaustavi. Ker so mediji ekspozitura interesnih skupin, ti pa potrebujejo politično stabilnost za ekstrakcijo svojih rent, je povsem jasno, da Erjavca noben medij ne bo zaustavljal, še manj razkrinkal. Erjavec je samo v zadnjem letu nabral toliko spodrsljajev in naredil toliko resnih institucionalnih napak, da bi moral oditi. Erjavec ni klovn, on je nedotakljiv! In četrti mit: slovenski desničarji so gospodarski reformisti. Takoj, ko je slovenska desnica prišla na oblast, je pozabila na vse obljubljene reforme. Še več, v času ekspanzije 2004 – 2008 je z vsemi mogočimi stranpotmi prosto izigravala regulatorje in zakone ter omogočila nastanek piramidnega podjetništva, ki se je finaliziralo v tajkunskih prevzemih.
  14. V knjigi pišete tudi o tem, da si je politično-tajkunsko omrežje za zavarovanje svojih interesov podredilo Sovo.
    Interesne skupine in politika so si za utrditev svojega gospostva podredile velik operativni del Sove. Ta organizacija že davno ne deluje več primarno na področju obveščevalno–varnostne dejavnosti, ampak se ukvarja z nečim povsem drugim. Posledica tega je še bolj bizarno politično prizorišče, vsesplošno rentništvo in pa ogromne varnostne luknje. Koliko informacij je preko različnih posrednikov steklo iz Sove v slovenskih medije, koliko akcij Sove se je zlorabilo za medijske uboje in kdo vse so ti informacijski posredniki ter kakšna je njihova renta? Obstaja interes, da se ne razkrinka koalicij med politiko in interesnimi skupinami, ki ugrabljajo državne institucije. Dobršen del Sove je v tem smislu politično angažiran. Zbirajo se informacije, ki omogočajo razvoj koalicij med politiko in interesnimi skupinami in služijo za brezskrbno ugrabitev države ter ekstrakcijo rent. Tako Sova, kot jo poznamo danes, ne izvaja tistega, kar bi po zakonski definiciji morala, saj ne skrbi za varnost državljanov. Zaradi političnega aktivizma in slabe analitične sposobnosti, ki ji je v uteho kopiranje tujih obveščevalnih poročil, nastaja varnostna luknja. Ta je definirana s finančno in orožarsko logistiko ekstremističnih skupin, razvoju domačih in tujih radikalnih in ekstremističnih grupacij na ozemlju Slovenije in neopaženemu delovanju tujih obveščevalnih služb.
  15. Kaj pa vloga predsednika Pahorja, ki je na zadnjih volitvah prepričal veliko volivcev?
    Slovenija je dobesedno monstruozno ujeta v rokah interesnih skupin, ki jim slovenska politika in mediji servilno služijo, boj proti privatizaciji pa je boj za preživetje omrežja stricev, ki je svoje orodje našel v predsedniku države Pahorju. Njegovo nično javno podporo reformam, njegovo tišino in pasivnost si lahko razlagamo samo kot implicitno služenje stricem. Glede na njegovo početje lahko ugotovimo, da je Pahor leta 2012 izkoristil omrežje stricev zato, da je postal politični feniks, v resnici pa se jim nikoli ni odpovedal in nikoli ni niti pomislil, da bi jim napovedal dokončni obračun. S tega vidika je predsednik države Borut Pahor tretjerazredna volilna prevara. Pahor je ime socializma s človeškim obrazom, ki mu je odpadel oportunistični omet – kar je ostalo od njegovega socializma, je enakost v revščini. Pahor je ime propadlih zgodb 20. stoletja, ki ga ni sposoben zapustiti, ime post-politike brez idej. Pahor je ime za gnile kompromise, pakte, zavezništva in njih izdaje zgolj za to, da politično preživi. Pahor je ime praznine, kjer je vsaka morebitna politična misel dozdevek, vsaka gesta pa utelešenje bebavega užitka. Končno je Pahor še eno ime socialistične monarhije: Sloveniji vlada ena sama socialistična dinastija, kjer brez prekinitve vladajo levi monarhi za določen čas – Milan I., Janez I., Danilo I., Borut I. – državljani pa so podaniki te dinastije za vse večne čase. Demokracija velja samo za levico, zato gre za prepolovljeno demokracijo, za pol-legitimni režim.
  16. Stoji potem Pahor – glede svojega poslanstva - na glavi?
    Ne le Pahor, slovenska država stoji na glavi: v sferi gospodarstva, kjer ne bi smela biti, je močna, v sferi politike, kjer bi morala pokazati odločne reformne korake, pa šibka. Rezultat: jalova država, ki ne zna ljudem ponuditi možnosti za delo in perspektive družbe lastnikov – ljudje pa so oropani produktivnih življenj, od podjetniške izobrazbe do vzpodbudnega okolja. Vse je še naprej vezano na veliko pastoralno državo, v kateri vedri in oblači vsakokratna leva politična elita in državno-strankarska birokracija. V Sloveniji je treba pravi kapitalizem z blagodejnimi učinki na blaginjo državljanov šele uvesti. Da bi pripravili slovenski gospodarski čudež, potrebujemo novo republikansko gibanje za tisto, kar bi imenovali »druga republika«. Prva republika je propadla: poglejte samo slovensko mladino, ki voli z nogami in svojim zdravjem: tretjina odhaja v tujino, tretjina se peha za prekarnimi službami, tretjina pa propada zaradi drog.
  17. Tudi Stranka modernega centra je obljubljala radikalni rez. 
    Tega ne more biti, saj je SMC hitro postal glasnik najrazvitejšega, a hkrati najbolj bankrotiranega dela slovenskega kapitala, ki je v ostri konkurenci z ostalimi. Njegov prvi interes je servisiranje dolgov, prenos le-teh na slabo banko in podržavljenje kredita, kar bodo spet plačali davkoplačevalci. SMC zato pomeni zmago pasive slovenskega gospodarstva nad aktivo: v nasprotju z avstrijskim kapitalom, ki ohranja klasično demokratično formo, je slovenski bankrotirani kapitalizem zlomljeni kapitalizem, lomna oblika, ki nastane pri najšibkejših členih verige EU: v Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem in v Sloveniji je prignan do roba bankrota. Bankrotirani del kapitala je tako svoj deficit zvalil na državo in si odslej lahko privošči državno gospodarjenje za svoj privatni račun. Država pa je zapitek avtoritarno prevalila na davkoplačevalce, ki bodo poravnali deficite, emancipirane od trga. V Sloveniji imamo poleg tega dve ekonomiji – zasebno in državno – obema pa skuša poveljevati vrh SMC. Tu imamo opravka z razkorakom med razvojem ekonomske baze, ki teži v desno (od socializma k liberalizmu), in razvojem ideologije vladajočih, ki povečini teži v levo (od državnega socializma SMC h komunizmu Združene levice).
  18. Torej od Cerarjeve SMC ni mogoče pričakovati ničesar?
    Kratica SMC pomeni nadaljevanje socializma z drugimi – se pravi, tajkunskimi - sredstvi. Nevidno roko trga je bolj kot kadarkoli nadomestila vidna pest države. SMC je slepa, ker ne vidi, da se za videzom plemenitih socialnih nagibov zavzema za popolno podvrženje civilne družbe vsepričujočim državnim birokratskim mrežam in za diktaturo rdečega kapitala. Cerarizem je najvišji stadij socializma: gre za parazitsko gnitje socializma, ki ropa slovenske državljane z visokimi davki, državnimi monopoli in finančnimi mahinacijami. SMC je namreč stranke vrhov državne birokracije, socialističnih tajkunov in finančne oligarhije. Pod njeno vladavino se je slovenska nacija znašla na robu moralnega, političnega in materialnega propada. Ideja dokončanja slovenske demokratične revolucije s preloma osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je bila za dolgo vrsto let pregnana v geto razumniških diskusij. V Sloveniji so že nedolžni predlogi za minimalne reforme v prid gospodarstva, svobodnejšega podjetništva in tujih investicij, razvpiti za »neoliberalizem« in desni radikalizem. Vse to omogoča oblast združenja klientelističnih tajkunov in sistematskih plenilcev po bančnem sistemu ter para-državni ekonomiji.
  19. Ali ima potem politična opozicija in družbena alternativa sploh kakšne možnosti?
    Ima. Ljudje imajo namreč dovolj neučinkovite paternalistične države, ki iz vseh običajnih državljanov dela odvisnike: državni vrtci, državne šole, državne univerze, državno zdravstvo, državne socialne podpore, državne pokojnine, državna smrt. Kot posamezniki ne pripadamo državi – država pripada nam in preoblikujemo jo lahko po lastnih interesih. Kako? – tako, da na vsakem koraku izbojujemo kulturni spopad med svobodnim individualizmom na eni in državnim kolektivizmom na drugi strani. Svobodni smo lahko le na račun države, ali pa je država svobodna na račun naše svobode. Potrebno je omejiti oblast države in osvoboditi civilno družbo – osebno, družinsko in poslovno življenje – od političnega vmešavanja. Vloga politike je ustvarjati red z minimalno regulacijo, uperjeno predvsem proti kleptokraciji. Dobra država je omejena, varna in stabilna država. Ko si vladajoča elita državo ukroji le po lastnih koristih, je upor državljanov neizogiben in legitimen, državljanska neposlušnost pa upravičena. Reformirati je mogoče vse, razen desetih božjih zapovedi. Toda Cerarjeva vlada je vlada javnega sektorja: vsi smo državni uradniki, tudi podjetniki in zasebniki so v funkciji državnih uslužbencev, kajti država jim je blagovolila dovoliti obstoj. Reform ne more biti: vse določa država in vlada je skupinski odbor največjih tajkunskih in privilegiranih socialnih interesnih omrežij in skupin. V tem je ključna razlika med velikodržavnim programom SMC in liberalnim programom minimalne države, ki ga pri nas v kombinaciji s krščanskim etosom zagovarja NSi. Namesto sprostitve potencialov civilne družbe, osebne svobode, zasebne pobude in tržnega tekmovanja, politika te vlade nadaljuje vojno proti civilni družbi, ki jo s svojo presežno oblastjo omejuje na najmanjši možni prostor, poleg tega pa jo odira z visokimi davki.
  20. Kakšen bi bil politični program, ki ga proti propadu Slovenije zagovarja vaša knjiga?
    To je program konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Izhaja iz tega, da socializem ni prihodnost kapitalizma, ampak je kapitalizem prihodnost socializma. Ne potrebujemo socialistične, temveč podjetniško revolucijo, program vitke države in krepke zasebne pobude. Podvinska republika je odraz tajkunsko-levičarske naveze: neobstoj pravne države, kriminal belih ovratnikov, korupcija itd., vse to pa povezano z nesposobno, decizionistično in moralizatorsko politiko. Namesto v podjetniške pobude, ki tvorijo samostojne posameznike, so se ogromna sredstva trošila za golo socialo, ki ustvarja državne odvisnike. Na volitvah zmagujejo programi velike drage države, njenega legalnega nasilja nad civilno družbo, keynesianizma, korporativizma, omejenega trga, skrbništva, kolektivnih vrednot, progresivnega obdavčenja in visokih davkov; izgubljajo programi minimalne poceni države, avtonomne civilne družbe in svobodnega posameznika, trga, moralnih vrednot, države blaginje kot varnostne mreže, razvojno usmerjene sociale, enotne davčne stopnje in nizkih davkov. Zakaj? Zato, ker so državni odvisniki v večini in tem nikoli ne bo prebilo, da država omejuje svobodo in samostojnost posameznika, s tem pa uničuje prihodnost novih slovenskih generacij.
  21. V osnovi stavite torej na liberalni reformni gospodarski program? 
    Ni bolj socialno pravičnega programa kot je liberalni, kjer se socialne naložbe uresničujejo na trgu, v partnerstvu med vlado in civilno družbo pa se razvije upravljanje s tveganjem. Zato tudi ni bolj delavske stranke kot je tista, ki ima liberalni program dela. Ker država porablja delo in denar, ne proizvaja pa nobenega kapitala, jo je treba omejiti. Vladna funkcija po njem sestoji v obrambi svobodne konkurence in družbe lastnikov, vloga države pa je zmanjšana na servis državljanov, ki ničesar ne onemogoča. Zato je dovolj majhna in dejavna vlada, ki poceni državo in zato kar se da zniža davke. Temu v prid velja oblikovati široko pomladno fronto, odtrgati del volivcev na sredini in tako odpreti možnost za sestavo reformne vlade. Danes Slovenija kot Sahara vode potrebuje drugo pomlad, potrebuje Demos II. Leto 1 slovenske svobode še ni nastopilo, ker se spoprijem med liberalno in zatiralsko republiko ni dovršil. V tem lahko vidimo tudi spodletelost vstopa Slovenije v EU: leta 2004 smo sicer formalno prevzeli zahodni okvir, toda umanjkala je identifikacija, ponotranjenje vrednot Zahoda.
  22. Kje vidite politične sile, ki bi lahko podprle takšen program?
    Tako v politiki kot v civilni družbi. Z uresničitvijo programa nove liberalne sredine – svobodnega posameznika, zasebne pobude, prostega trga, minimalne države – bi lahko v Sloveniji v dveh vladnih mandatih podvojili plače in vse nanje vezane prihodke. Pogoji za dosego takšnega cilja so preprosti: razširitev trga na vse več področij življenja, država, ki s svojo gospodarsko politiko zagotavlja priložnosti, zmanjšanje moči tistih sindikatov, ki vsiljujejo krizni status quo, na drugi strani pa močna vlada, katere naloga je uveljavitev reform, zakona in reda. Pri tem je ključno, da se nazaj potisne vsiljiva politična država s svojimi pretiranimi vladnimi regulacijami in posegi, okrepi pa pravna država, ki zagotavlja varno podlago, na kateri bodo uspevali posli, trgovina, družina, posameznik in njegova svobodna misel. To je politični program delavnega liberalizma, program slovenskega Marshallovega načrt gospodarske obnove Slovenije. Zdaj je tudi čas za obnovo civilne družbe in za nova družbena gibanja, ki se upirajo »varnosti mišje luknje«, kot bi dejal Konrád. Proti tej lažni varnosti mora biti usmerjena slovenska žametna revolucija, ki bo terjala novo Majniška deklaracijo: 1) slovensko državo, ki bo vse naredila hitreje, pametneje, ceneje in bolje; 2) krepko civilno družbo, sposobno ustvarjati politične alternative in nadzorovati državo oz. vlado; in 3) prosti trg, saj velja, da gospodarstvo, ki ga usmerja in upravlja država, že na temeljni ravni ni združljivo z demokracijo.
  23. Če dobro razumem, morajo biti nove politične sile oblikovane v zavezništvo. 
    Tako je. Zato potrebujemo nove prispevke za slovenski nacionalni program, novo 57. številko Nove revije. Potrebujemo jih zato, ker so nam ukradli državo: slovenska država je najprej država privilegirane levičarske politično-tajkunske elite nad državljansko civilno družbo; oblast in bogastvo obeh delov elit sta povezana skozi korupcijo. Zato velja tokrat reči: zaustavite levico! Levica je definicija tajkunstva: zakonito bogatenje je hujši in uspešnejši rop od neposrednega ropa. Tajkunstvo je s pomočjo levičarske vladajoče politične elite zavito v avreolo zakona in poštenosti. Vrhunski cinični lik je premier Cerar, ki servisira tajkunska omrežja, hkrati pa pridiga, kako je morala potrebna. Oblastniški prevarant se spravlja na male nezakonite prevare, da bi lahko zaščitil svoje velike institucionalne prevare. Vsa Cerarjeva modrost je zgoščeno v naslednji sintagmi: poštenost je najuspešnejša oblika prevare, morala je najvišja oblika oblastnega razvrata, resnica je najuspešnejša oblika laži. 
  24. Pa vendar se vse začne pri posamezniku – državljanu Slovenije.
    Da bo v Sloveniji zaživela liberalna družba v okvirih judovsko-krščanske etične tradicije, si morajo posamezniki upati biti svobodni - in misliti s svojo glavo. To pa pomeni upreti se tako tipični slovenski vladavini povprečnosti. Razmere so takšne, da je proti režimskim medijem že vsak zgled nekonformizma, vsaka zavrnitev, da bi se uklonili despotizmu navade, sama po sebi zasluga. Svobodni človek v Sloveniji je čudak – še posebej, če je svobodnjak, svobodnega duha. V Sloveniji je zelo malo pluralizma življenjskih slogov zato, ker že v izhodišču ni pluralizma izobraževanja. Tudi zato za ustavni program liberalne minimalne države in svobode ni nobene uresničljive alternative. V njem velja povečevati svobodo in zmanjševati prepovedi, da se odprejo nove možnosti. Te pa se odpirajo s podjetniško kulturo in dobrim vladanjem, kjer je vsak posameznik upravičen do najširše možne svobode in do sredstev za enake možnosti. 
  25. Morda še sklepna misel iz knjige »Propad Slovenije« za intonacijo vašega razmišljanja? 
    Kar živimo, je zarota proti svobodni Sloveniji. Da bi jo razkrinkali, potrebujemo krepak državljanski republikanizem. Liberalizem je znotraj njega ponosna nacionalna alternativa za ponovni vzpon Slovenije. V zgodovinski blok velja povabiti tiste zaveznike, ki se še spominjajo temeljnega načela družbe: »svoboden razvoj vsakogar je pogoj za svoboden razvoj vseh«. To zavezništvo od krščansko-demokratske desnice do liberalne sredine je za delavce: krepi vse zaposlene, pol-zaposlene, ne-zaposlene in odpira nove možnosti. Tudi za najšibkejše: liberalizem je socialen, socializem je demagogija. Liberalna država se ukvarja s tem, kako posamezniku pomagati, država slovenskih levičarjev pa se na vsakem koraku dokazuje s tem, kako posameznika onemogočiti, zraven pa ga za to še obdavčiti. Zavrzimo krive preroke socializma, ki nad nami izvajajo diktaturo v imenu proletariata. Pri tem so bili tako uspešni, da smo večina Slovencev postali proletariat. Stara Slovenija propada – naj živi nova Slovenija!
0 0
Feed