Pahor je ime resignacije, nemoči, poraza in malodušja slovenskih državljanov, ki lahko izstopijo iz te nemoči.

Ime česa je Pahor?

Pahor je ime resignacije, nemoči, poraza in malodušja slovenskih državljanov, ki lahko izstopijo iz te nemoči.

[januar 2015]

Pred kratkim je osrednje slovensko režimsko trobilo Delo predsednika republike Boruta Pahorja razglasilo za politika leta. Da ne bi vsega prepustil svojim medijskim hlapcem, je omenjeni mož še sam poskrbel, da bodo njegovi podaniki s sliko in besedo obveščeni o njegovem predsednikovanju: kar sam je poskrbel za izdajo agitpropovskega skrpucala o sebi, kot se vidi sam. Ne bo odveč in ne bo prvič, če povem, da so to - poleg vsega ostalega in dovolj znanega - simptomi patološkega narcizma. Imamo predsednika države, ki je učbeniški primer patološkega narcisa. Gre za razpršeni subjekt, ki je osvobojen notranje prisile zakona Imena-Očeta. Očetova odsotnost v najbolj zgodnji mladosti pomaga razviti spodletelo simbolno identifikacijo z Idealom-Jaza. "Očetovskega" tako nadomesti "materinski" Nad-Jaz: če je za prvega značilna odprtost svetu in enakost pred zakonom za vse, je "materinski" Nad-Jaz zatohli, kapriciozni, sado-mazohistični, analni, kruti in arhaični poziv k incestuoznemu užitku. Ta užitek je odvisen od mreže družbeno-simbolnih razmerij, v katero je subjekt vpet in mu deluje kot "Mati-od-katere-je-odvisna-zadovoljitev-mojih-potreb". Ne ve, kaj hoče, ve pa to, da to ni tisto. Zato svoje histerično vprašanje vseskozi naslavlja na vselej novega velikega Drugega (razna srečanja s stroko), ki naj mu končno pove, kaj hoče, kaj je njegova želja.

Človek ne rabi biti psihoanalitik in že ekran dovolj razgalja Pahorjevo simptomatiko: 1) naš politik leta trpi za prosto, nevezano tesnobo: tesnobni občutek praznine ga preganja kot splošno psihotično stanje "brez razloga"; 2) ima nizek tolerančni prag tesnobe, tako da ga že malenkost požene v depresijo ali pa ga spravi iz nje (manično-depresivna impulzivna nevroza); 3) k temu prištejmo klasični obsesivni simptom prisilnih dejanj - denimo, mahanje z roko in pogled nekam v prazno na shodih; 4) zatem poli-fobija: patološki strah, vezan na telo - recimo, da ne bi zardel, da ne bi smrdel ipd.; 5) paranoidne ideje, češ, drugi me izkoriščajo, sem žrtev janševske zarote ali lutka v rokah mračnih sil; 6) regresija k primarnim oblikam mišljenja, se pravi, površinska sklepanja, kjer nasmeh nekoga raztolmačimo kot zahrbtno posmehovanje itd.; 7) na površini poteka "vse normalno", upoštevana so pravila igre, toda ves čas imamo občutek, da nas Pahor jemlje plosko, enodimenzionalno, kot v marionetni predstavi; 8) prilagojen je okolju, uspešno funkcionira in dominira, vendar v resnici prezira soljudi, jih izkorišča - so zgolj sredstvo njegove afirmacije, hkrati pa je povsem odvisen od njihovega priznanja; 9) nezmožen je empatije - vživljanja v drugega: drugi so mu ali idealni (od katerih pričakuje narcistično zadovoljitev in potrditev) ali nasprotniki (ti ogrožajo njegovo afirmacijo) ali suckers (vsi ostali, množica, ki se jo po uporabi zavrže); 10) je indiferenten in preračunljiv: soljudje mu morajo biti na razpolago brez ozira - dokler pričakuje narcistični dobiček, je ves zavzet, zanesen, očarljiv in zapeljiv, za tem pa bo pokazal popolno ravnodušje; 11) ni se sposoben navezati na drugega, odvisen je le od uspeha in priznanja: navzven konformistično spoštuje pravila igre, vendar je ne jemlje resno in jo igra le za uspeh; 12) pred neuspehom čuti patološki strah, zato beži pred simboli neuspeha - osamljenostjo, starostjo in boleznijo - zato skrbi za svoje telo, za večno mladost, za to, da bo vselej v središču pozornosti; in nenazadnje 13) ni sposoben uživanja: njegov užitek je odtujen, povnanjen - "uživa", če drugi mislijo, da uživa, notranja praznina pa ga poganja v nove frenetične dejavnosti, ki jih lahko občudujete tudi na koledarju.

Slovenske volivce moramo razumeti, da so ga izvolili: po tolikih letih krize je ljudi dejansko postalo strah, da bo kriza kar trajala, bojijo se svetovnih turbulentnih dogodkov in terorja, strah jih je za službo itn. Od tod želja po nekom, ki vas bo varoval in vsaj z obljubami poskrbel za vašo eksistencialno dramo. Če ne prej, danes dobro poznamo poteze tega "x za vse", predsednika Boruta, barbike, manekena, praznine, polne lastnega strahu, ki se po katastrofalnem mandatu na čelu vlade boji vsake resne preizkušnje, še najbolj pa tega, da bi njegov strah postal viden. Če bi Pahorju ob bok postavili starogrško triado dobrega, lepega in resničnega, bi morali priznati, da je v svoji politični karieri te tri pojme prignal do njihove meje: dobro je maska slabega (nesposobnost Pahorja kot predsednika vlade reševati krizo in enormno zadolževanje države), lepo je maska grdega (Pahor je lep, grde in podle so njegove politične spletke), resnično pa je maska praznine (vse Pahorjeve resnice so za medijsko uporabo tega dne, naslednji dan pa spet vse od začetka). V tem tiči tudi razlog njegovega nastopaštva, ki sega od nostalgije po prijaznem diktatorju Titu do uničevanja levice, da bi po svoji podobi inštaliral levo praznino. Ob Pahorjevi prazni dediščini se velja spomniti izjave levičarskega filozofa Sartreja: "Levica je padlo truplo, ki smrdi" in kot tako v Sloveniji še naprej vlada. Ne več kot diktatura proletariata, ampak kot diktatura sindikata; ne več razredni boj delavstva proti kapitalu, temveč politični boj socialistične politične elite proti vsem ostalim državljanom.

Ime česa je Pahor? Pahor je ime resignacije, nemoči, poraza in malodušja slovenskih državljanov, ki lahko izstopijo iz nemoči. Pahor je ime socializma s človeškim obrazom, ki mu je odpadel oportunistični omet - kar je ostalo od njegovega socializma, je enakost v revščini. Pahor je ime propadlih zgodb 20. stoletja, ki ga ni sposoben zapustiti, ime post-politike brez idej. Pahor je ime poslednjega rdečega Mohikanca, ki po leninsko sklepa vse mogoče gnile kompromise, pakte, zavezništva in njih izdaje zgolj za to, da politično preživi. Pahor je ime praznine, kjer je vsaka morebitna politična misel dozdevek, vsaka gesta pa utelešenje bebavega užitka. Končno je Pahor še eno ime socialistične monarhije: Sloveniji vlada ena sama socialistična dinastija, kjer brez prekinitve vladajo levi monarhi za določen čas - Milan I., Janez I., Danilo I., Borut I. - državljani pa so podaniki te dinastije za vse večne čase. Demokracija velja samo za levico, zato gre za prepolovljeno demokracijo, za pol-legitimni režim.

Če bi hoteli kaj spremeniti, bi najprej morali resno vzeti Pahorjevo pred-volilno hlinjenje močnega in odločnega predsednika države, se pravi sistemsko pogojene fikcije. Funkcija predsednika republike potrebuje več kompetenc, s katerimi bi v učinkovito in stabilno ravnotežje spravili večinski volilni sistem. V tem smislu Slovenija potrebuje novo družbeno pogodbo, ki bo državo na novo izumila. Kaj pogodbo, potrebujemo kulturno revolucijo, ki bi emancipirala gospodarstvo s podjetništvom mladih, družinskimi kmetijami in podjetji, konkurenčnim okoljem za tuje investicije itd. Takšna podjetna država je najboljša socialna država, ki enakost v revščini nadomesti z enakostjo v možnostih podjetništva, svetinja pa ni več ta država, temveč trg. Za takšen premik ne rabimo predsednika države kot "lustra", ki visi na vsaki pasji procesiji in uganja bolj ali manj všečne norčije. Potrebujemo delovnega predsednika, ki vsak dan išče posle za slovenska podjetja in vabi tuje investitorja k novim naložbam pri nas. Seveda je zopet na ljudstvu, da se odloči, kako naprej - za nazaj pa ne more ostati, da smo vsi skupaj družba grešnih kozlov. Natanko se ve, kdo bi moral stati na slovenskem kriznem nürnberškem procesu in kdo vse so vodili vlade, ki so uničevale prihodnost slovenskih državljanov. Pahor je kajpada med njimi in med najodgovornejšimi za to, da je krizno izredno stanje postalo normalno stanje. A le v Sloveniji je mogoče, da za to, da zafuraš državo, dobiš nagrado ljudstva in postaneš predsednik države. Pahor rad narcistično leporeči, da je predsednik vseh Slovencev. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ne vem, kako je z vami, toda moj ni. (se nadaljuje)

0 0
Feed