Da bi bila mera polna, so na tržišču političnih idej svojih pet minut dobili predstavniki KOS, ki so svojo specialno vojno proti Sloveniji nadaljevali tudi z drugimi sredstvi.

Generalska stranka

Da bi bila mera polna, so na tržišču političnih idej svojih pet minut dobili predstavniki KOS, ki so svojo specialno vojno proti Sloveniji nadaljevali tudi z drugimi sredstvi.

Če se je za trenutek zazdelo, da »zunanji sovražnik« ni tako močan - za to so s svojimi nastopi v začetku februarja 1991 poskrbeli pripadniki generalske komunistične stranke ZK-GJ, ki so ob pomoči KOS organizirali ustanovni kongres slovenskega dela nove Partije v ljubljanskem Domu španskih borcev - je slovenska politika takoj proizvedla možnost za »notranjepolitični« eksces. Predsednik Demosa Jože Pučnik je dopisniku DPA izjavil, da so »vse slovenske stranke opustile zamisel o rahli zvezi suverenih republik, ker je konfederacija zaradi nemogočih pogojev južnih republik docela neuresničljiva in se bo zato Slovenija odcepila od Jugoslavije še pred letošnjim junijem«. Sporočilo je takoj povzročilo vihar na slovenski politični sceni in nekateri so izjavo primerjali s tem, kot če bi se Pučnik odločil, da od jutri naprej ne bo več japonski cesar. Predsednik Demosa se je hkrati postavil na pozicijo korporativističnega zastopanja občega interesa, saj je svojo kompetenco razširil na vse parlamentarne stranke, kar vzpostavlja pogoje za novo enopartijnost. Proti temu so najbolj protestirali v LDS, češ da Pučnik nima nobene pravice govoriti v imenu liberalnih demokratov, saj so sami prepričani, da je državljansko vojno v Jugoslaviji mogoče preprečiti le z novim sporazumom med suverenimi republikami. Politične opcije so znane: Slovenija je odločena za odcepitev, podobno kot je Srbija za velikosrbsko federacijo, Hrvaška prisega na konfederacijo suverenih držav, Bosna in Hercegovina ter Makedonija sta za enakopravno federacijo z okrepljeno republiško suverenostjo, Črna gora pa se šteje za Srbijo. Jugoslovanske republike tako povezuje le še skupna zgodovinska dediščina in politična nemoč, da ne morejo narazen. 


Tako ostaja samo še ena miroljubna alternativa, ki jo Bogomir Kovač (LDS) formulira takole: prvič, paritetna komisija naj pripravi pravila novega zgodovinskega sporazuma; drugič, ekspertne skupine izdelajo deklaracijo o priznanju meja, spoštovanju človekovih pravic in delitvi premoženja ter mednarodnih pravic in obveznosti; in tretjič, sestanejo se predsedniki republik in pričnejo pogajanja o jugoslovanskem zgodovinskem sporazumu. V tem poslu ljudem kot so Tuđman, Kadijević ali Pučnik ni zaupati: po Mihi Kovaču (LDS) so ti ljudje bodisi boljševiki bodisi nacionalni romantiki in niso nevarni le zaradi svoje politične arhaičnosti, marveč tudi zaradi fizične starosti, kjer s starčevsko togotnostjo gonijo svoje in niso pripravljeni na kompromise. Ti so temelj vsake demokracije, ki jo ogrožajo »zblazneli« jugoslovanski narodi s tem, da so si izvolili takšne voditelje, kot si jih zaslužijo: »Ali, če uporabimo Pučnikov žargon, če nekdo družinske zadeve razlaga tujcem prej, preden se o njih pogovori s člani svoje družine, potem to pomeni, da svojim najbližjim ne zaupa in da se klečeplazi pred tujci, saj mu njihovo mnenje pomeni več od mnenja domačih«.

Kmalu se bo izkazalo, da je bil Pučnik, kot že tolikokrat dotlej, le korak pred drugimi, ki mu bodo sledili: slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek je najavljal, da bo Slovenija začela formalizirati svoj sklep o odcepitvi, predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta na novinarski konferenci povedala, da je »ne samo pri eni državi čutiti pripravljenost, da bi priznale Slovenijo«. A temu je takoj sledil hladen tuš: delegacija Sveta Evrope je na uradnem obisku v Beogradu dala vedeti, da nasprotujejo slovenski odcepitvi in da Slovenije in Hrvaške ne nameravajo sprejeti v Svet Evrope ločeno od Jugoslavije. Uresničevala se je pesimistična napoved britanskega »The Economista«: leto 1989 je bilo leto revolucionarnih pretresov, leto 1990 je bilo leto svobodnih volitev, leto 1991 bo leto razočaranj za Vzhodno Evropo. Kdor je verjel v takšne prerokbe, je zniževal svoje aspiracije - še nekaj regulative bi bilo dobro prenesti s federacije na republike, skrčiti zvezni proračun in samostojna Slovenija ne bi bila več potrebna, je modroval predsednik prenoviteljske »vlade v senci« Emil Milan Pintar: »Če bi vse to, kar sem naštel, tudi uresničili, potem samostojne republike ne bi niti pomislile na odcepitev. V tem duhu je treba spremeniti značaj skupne države ter njene institucije razseliti iz Beograda. Pojavila se je potreba po tem, da republike znova prevzamejo svoje pristojnosti, ki so bile prenesene na federacijo. Ker federacija tega ne upošteva, se republike odzivajo z nacionalnim sovraštvom, kar pa na koncu vodi v odcepitev. Nismo proti odcepitvi, če v okviru federacije ni mogoče govoriti o samostojni Sloveniji. Ob povečani samostojnosti bi bila odcepitev nepotrebna«.

Da bi bila mera polna, so na negotovem tržišču političnih idej z oznako usodnosti svojih pet minut dobili prej omenjeni predstavniki KOS, ki so svojo specialno vojno proti Sloveniji nadaljevali tudi z drugimi (beri: političnimi) sredstvi, zakamuflirani v novo Zvezo komunistov-Gibanje za Jugoslavijo. Iniciativni odbori te stranke so najprej nastali v Ljubljani, Celju, Ptuju, Slovenski Bistrici, Slovenj Gradcu, Murski Soboti in Novem mestu, sporočila pa so bila z vseh ustanovnih sestankov enaka: ker je Jugoslavija na robu državljanske vojne in ker se v Sloveniji in na Hrvaškem pod plaščem demokracije restavrira fašizem, to narekuje potrebo po združitvi v močno fronto levih sil, katerih jedro je armada. Sredi Ljubljane je bilo moč slišati naslednje besede: »Družbena kriza je prispevala h krepitvi nacionalnih in nacionalističnih sil, ki so odkrito in agresivno stopile na politično prizorišče in so v Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Makedoniji legalno zmagale na demokratičnih volitvah. Leve sile so doživele hud poraz; prvim posledicam tega poraza smo že priče, najhujše pa je šele pričakovati. Zmaga nacionalnih in nacionalističnih sil v navedenih republikah je zagotovila široke možnosti za zanikanje socializma in vseh gospodarskih, socialnih in političnih pridobitev, ki so bile dosežene v prid najširšim družbenim slojem v obdobju od vojne do danes, pa tudi možnosti za neovirano, lahko bi rekli 'legalizirano' spodkopavanje Jugoslavije kot skupnosti južnoslovanskih narodov. ...Čeprav so v delu Jugoslavije zmagale nacionalne in nacionalistične sile, pa leve sile obstajajo v obliki Socialistične stranke Srbije, Zveze komunistov Črne gore, Socialistične stranke Hrvaške in številnih socialistično opredeljenih in jugoslovansko usmerjenih ljudi na vseh koncih Jugoslavije«. (se nadaljuje)

0 0
Feed