Sloveniji je bil postavljen ultimat, v katerem je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević praktično zahteval kapitulacijo.

Evropa poskuša z mirovnim posredovanjem

Sloveniji je bil postavljen ultimat, v katerem je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević praktično zahteval kapitulacijo.

Drugi dan vojne se je zaradi kritičnega položaja znova sestalo razširjeno slovensko predsedstvo, ki ga je okrnjeno zvezno predsedstvo paradoksno pozvalo, naj enotam JLA omogoči opraviti svoje naloge. Dogovorjeno je bilo, da bo predsednik vlade Lojze Peterle odgovoril poveljniku 5. vojaškega območja generalu Konradu Kolšku: ta je namreč ponovil grožnjo, da se bo armada na ogrožanje življenj pripadnikov JLA odzvala s "kompletnim strelnim orožjem". Peterle je v njem poudaril, da je z vojaškimi akcijami na ozemlju samostojne Slovenije začela armada in da se Slovenija brani pred napadi njenih enot - vsa odgovornost za nasilna dejanja in človeške žrtve leži na strani agresorja. Na predlog, da se predsednik Milan Kučan sestane z evropsko trojko, ki je tega dne napovedala svoj prihod v Beograd, je predsedstvo sprejelo pozitivno odločitev, vendar opozorilo, da niso možni pogovori, v katerih bi za izhodišče služila teza o državljanski vojni in moratoriju na sprejete ustavne akte o slovenski neodvisnosti. V posebnem sklepu je bilo ugotovljeno, "da ni potrebe, da bi posebej razglasili vojno stanje ali izredne razmere", ker je že dan prej bojne aktivnosti JLA na slovenskem ozemlju opredelilo kot poskus trajne okupacije. Zato tudi ni potrebno ustanavljati vojaških sodišč in tožilstev, temveč naj sume kaznivih dejanj v zvezi z vojaškim delovanjem agresorja obravnavajo civilna sodišča. 


Ko je evropska trojka prispela v Beograd, je takoj sledil pogovor z Markovićem, potem pa so skupaj odpotovali v Zagreb, kjer naj bi se srečali s slovenskim in hrvaškim predsednikom. Kučan se je v spremstvu zunanjega ministra Rupla po skrivnih poteh prebil do hrvaškega glavnega mesta. Evropski posredniki so se vedli, kot da v ozadju spopada ni nikakršnih strukturnih vzrokov - kot da velja le pomiriti vroče glave, ki so na Balkanu pač nagnjene k državljanskim in bratomornim vojnam. Sprte strani je treba samo pedagoško-površno prepričati, kako je vojna norost, in ko to spoznajo, bo vsak od vpletenih rade volje nekaj žrtvoval za dosego miru: Slovenija naj bi preklicala svojo deklaracijo o neodvisnosti, zvezna vlada bo poklicala armado nazaj v vojašnice, Srbija pa bo dala svoj glas za izvolitev hrvaškega predstavnika v zveznem predsedstvu Mesića za predsednika. Kučan se je najprej opravičil, ker zaradi neprespanih noči in dolge utrudljive poti ni najbolj zbran: "Nikoli nisem pričakoval, da se bom moral po svoji lastni republiki voziti po skrivnih poteh, ker bo ta republika v vojni. Žal mi je, da vas nisem mogel sprejeti v svoji domovini, da bi videli, kako potekajo stvari". Ostro, a v diplomatskem tonu je zavrnil zahtevo za preklic osamosvojitvenih aktov, predlog trojke, naj bi Slovenija za tri mesece "zamrzne" svojo samostojnost, pa je bil izjemno tvegan. Težko je bilo do te mere popuščati zdaj, ko se je začela vojna in mednarodna javnost obračati v ugodno smer.

Obrambni minister Janša, ki je bil na telefonski zvezi s slovenskima pogajalcema, je bil razočaran nad nastopom trojke: "Trojka je od nas zahtevala, da za devetdeset dni postavimo na led vse ukrepe v zvezi z neodvisnostjo in da potem prekličemo izjavo o neodvisnosti. To je bilo za nas nesprejemljivo, ker smo dotlej v vojni praktično že zmagali. Če bi to sprejeli, bi morali vrniti vse orožje, ki smo ga zaplenili JLA, vrniti letališče ter vse, kar smo prevzeli v svoje roke". Kučan je v nadaljevanju podčrtal, da je Slovenija pripravljena na pogovore o postopnem prevzemanju funkcij z zveznega nivoja - pod pogojem, da osamosvojitveni akti veljajo. Pogovor je možen o vsem, "nikakor pa ne more biti pogovor o ohranitvi te države, ker mislim, da je sedaj povsem jasno, da niti minimalne stopnje zaupanja, ki je za to potrebna, ni več". Slovenija hoče zaustaviti vojno, vendar ne za ceno samostojnosti: konec koncev nima razloga, da ne bi prekinila vojnih aktivnosti, saj ni nikogar napadla - brani se in operacije se vodijo na njenem ozemlju. Van den Broek je vskočil, da imajo Markovića za odgovornega, zdaj pa je na tem, da pomaga ustaviti sovražnosti, če mu Kučan obljubi "začasen odlog uresničevanja neodvisnosti. Mi ne zahtevamo, da na kakršenkoli način razveljavite plebiscit". Ko se omenja Marković in JLA, je spet povzel besedo Kučan, je potrebno pristaviti, da gre za neodgovornega sogovornika: predsednik slovenskega predsedstva je ministrom pokazal vojaški načrt Okop, v katerem "vi, gospodje ministri, skupaj s Tuđmanom in mano, nastopate kot agresorji zoper jugoslovanski socializem".

Evropsko skupnost je Kučan obtožil, da je s svojim stališčem o enotni Jugoslaviji zaustavila demokratične procese, zato je prav, da se zdaj odkupi z internacionalizacijo jugoslovanskega problema. Na tej točki ga je podprl tudi hrvaški predsednik Tuđman, saj se je bal restavracije jugoslovanskega komunizma in srbskega hegemonizma. Trojka je vztrajala, da je za mir nujno vzpostaviti stanje pred 25. junijem 1991, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek, ki se je pripravljal, da 1. julija od Luksemburga prevzame predsedovanje Evropski skupnosti, pa je že potegnil svoj credo, češ, jugoslovanske republike tako ali tako ne morejo živeti samostojno. Zadnji stavek je bil Ruplov - "ne bomo šli nazaj": "Vedel sem le eno. To, kar je sklenil slovenski parlament, je neizpodbitno in nepovratno. Lahko se pogovarjamo o nadaljnjih korakih pri osamosvajanju, vendar to, kar smo prevzeli v svoje roke (meja, carine, kontrola zračnega prometa), tako tudi ostane. S Kučanom sva že prej sklenila, da ne bova dala definitivnega odgovora, ker mora kakršnokoli odločitev potrditi parlament. Izgovarjanje na slovenski parlament nam je prišlo prav še večkrat: povrhu vsega pa sva vedela, kakšno je tam razpoloženje. Ne da bi karkoli podpisali in ne da bi se midva s čimerkoli zavezala, je nekako veljalo, da smo sklenili premirje".

Naslednje jutro je trojka odpotovala v prepričanju, da je dosegla sporazum o prekinitvi ognja. Medijska poročila o tem sestanku so bila dvoumna in nekateri v Sloveniji so očitali - v Bruslju pa izražali zadovoljstvo - da sta slovenska pogajalca odstopila od plebiscitne odločitve in razglasitve samostojnosti. Za radikalce v Sloveniji se je pobrigal Janša, ki je skupaj z operativno skupino presodil, da je v dogovorjenih stališčih - zaustavitev sovražnosti, meglena zamrznitev osamosvojitvenih aktov in obnovitev dela zveznega predsedstva - dovolj manevrskega prostora; v teh dneh je bila Janšev prioriteta razmerje sil na terenu in vojaško onemogočanje JLA. Za tiste v Bruslju pa je poskrbel Rupel, ki je predsedujočemu zunanjemu ministru Poosu poslal demanti in preciziral slovensko stališče: odločitev o samostojnosti je ireverzibilna, izražena je bila zgolj pripravljenost, da Slovenija odloži nadaljnje korake pri dopolnjevanju svoje državnosti. Ta pripravljenost je odvisna tudi od tega, ali bo armada še naprej kršila premirje, napadala in grozila s frontalno ofenzivo.

Po "mirovnih" pogovorih v Zagrebu je republiška koordinacijska skupina 29. junija vsem v slovenskem obrambnem sistemu poslala natančna navodila o položaju: prvič, agresija na Slovenijo se mora takoj ustaviti, za prekinitev sovražnosti s strani JLA mora poskrbeti zvezni premier Marković; in drugič, Slovenija ne odstopa od samostojnosti, ki je že pridobljena, le ostali koraki se izvajajo postopoma. Glede na to, da so slovenski mediji poročali o moratoriju na odločitve, sprejete 25. junija 1991, je moral novinarsko konferenco sklicati predsednik predsedstva Milan Kučan in pojasniti, da pri slovenski neodvisnosti ni umika. Iz Beograda se je preko načelnika KOS-a generala Marka Negovanovića oglasil armadni vrh: Sloveniji je bil postavljen ultimat, v katerem je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević praktično zahteval kapitulacijo, preklic sprejetih osamosvojitvenih ukrepov in prevzema dejanske oblasti - do 9. ure naslednjega dne. Armada Slovenijo svari, naj ustavi sovražnosti, drugače bo soočena z "odločilno vojaško akcijo", ki je potrebna, ker se je država znašla "na začetku državljanske vojne". Štab Vrhovnega poveljstva je enotam JLA v Sloveniji hkrati poslal povelje, da je treba nasprotniku v primeru spopada povzročiti "maksimalne izgube". Od oficirjev in vojakov se pričakuje skrajna požrtvovalnost, odločnost, pogum in vzdržljivost naslednjih nekaj dni, kajti posredi je "obramba Jugoslavije in zadnji trenutki njenega ugleda in enotnosti". Če slovensko vodstvo ne bo sprejelo ultimata, bo armada v toku naslednjega dne "z njim najenergičnejše obračunala". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed