Erjavcu je uspelo uničiti pokojnine, slovensko vojsko spraviti na beraško palico, zunanjo politiko pa spremeniti v butalske igre, kjer se nam smeje cela Evropa.

Erjavec mora tokrat pasti

Erjavcu je uspelo uničiti pokojnine, slovensko vojsko spraviti na beraško palico, zunanjo politiko pa spremeniti v butalske igre, kjer se nam smeje cela Evropa.

Karl Erjavec predstavlja najgloblje dno slovenske politike in je po prodanosti svoje duše primerljiv samo še s kakšnim generalom Rupnikom. V vsaki vladi je malo na oblasti in malo v opoziciji, malo marioneta vsakokratne vladne stranke (LDS, SDS, PS, SMC) in malo intrigantski solist. V času njegovega več kot desetletnega sodelovanja v vladah so pokojnine, za katere naj bi se tolkel, vztrajno padale. Nič čudnega: prioriteta mu je bilo okolje s kantami za smeti, patrije in vojna v Afganistanu. Slovenske upokojence najbrž najbolj žuli okolje, obramba in zunanje zadeve, ne pa dejstvo sto tisočev pokojnin izpod ravni dostojnega življenja in revščine. S svojo retoriko klientelističnega populizma zna kljub temu vsakih znova nategniti upokojensko populacijo, ki jo prepriča, da bi bilo brez njega še slabše. Pa to ni res – Erjavca kaj malo brigajo upokojenci, on se gre veliko politiko večnega rezervnega kolesa vsake nove vladajoče stranke. Trguje s pozicijami, nastavlja svoje ljudi, na ministrstvih zaposluje strankarske aparatčike, krši zakone in ustavo – veliki etik Cerar pa to žegna, ker je tudi njemu vseeno, če je Erjavcu uspelo uničiti slovensko diplomacijo in zunanjo politiko spremeniti v butalske igre, kjer se nam smeje cela Evropa. Predsednik Desusa je rešitev svoje osebne zgodbe postavil pred interese stranke, ki že po svoji strukturi lahko preživi le v vladi, saj bi v opoziciji izgubila smisel svojega klientelističnega obstoja. Najbolj problematična je stroga proti-reformna usmeritev te stranke, ki v Sloveniji bojkotira vsako spremembo na bolje. Nova vlada si za razliko od Cerar-Erjavčeve ne bo mogla zatiskati oči pred problemi staranja prebivalstva, nizke rodnosti, kritičnega razmerja med številom zaposlenih in upokojencev ter zaposlovanja mlajših generacij. Potrebujemo strateško pokojninsko reformo, ki bo na eni strani preobrnila negativni trend zmanjševanja upokojenskih pravic, po drugi pa državno blagajno razbremenila za več naložb v razvoj in nova delovna mesta. Dan, ko pade Erjavec, ko se ga za vso katastrofalno škodo upokojencem, mladim in vsem državljanom postavi pred strogo sodišče, bo dan, ko vstane nova Slovenija. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed