Nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič.

Erjavec mora pasti!

Nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič.

Slovenija potrebuje temeljno zunanjepolitično platformo, namenjeno predvsem internacionalizaciji gospodarstva, ne pa visokih deklaracij, ki omogočajo točno to, kar počne Erjavec – to, da ne misli zunanje politike, ampak dela samo škodo. Cilj zunanje politike naj bi v prvi vrsti bil povečati ugled in prepoznavnost Slovenije, k čemur mora po Erjavcu svoje prispevati tudi politika. Če kot kriterije ugleda in prepoznavnosti naštejemo močno gospodarstvo in njegovo rast, nizko zadolženost države in stabilno politično okolje, je na dlani, koliko so k temu prispevale vse vlade, v katerih je Erjavec sodeloval. Nič – ali bolje: nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič. Gospodarska diplomacija deluje slabo: sistem je še vedno razparceliran na množico dejavnikov, veleposlaniki so omejeni, birokratske ovire enormne, zato ne pričakujte velikega odpiranja novih trgov ali tujih neposrednih investicij - vsaj ne pod to obupno nedelavno vlado. Brez teh investicij pa je Slovenija gospodarsko propadla država. Danes je sleherniku jasna napaka slovenske ruplovske podpore ameriškemu napadu na Irak, toda to zdaj ne more biti zamenjano z Erjavčevim uradnim putinizmom. Slovenija je članica Nata in takšna zunanja politika je najlepši primer skakanja na glavo v neznosne položaje, ki je zaščitni znak nekompetentnih diplomacij. Erjavčeva diplomacija po svoji omejenosti spominja na slovenske (avto)cestne smerokaze: ti nam kažejo smeri do Trsta, Gorice, Beljaka, Celovca in Zagreba, nikoli pa ne bomo na njih zasledili Milana, Dunaja, Münchna, Budimpešte, Beograda ipd., čeprav tuji vozniki iščejo prav takšne smeri. Če si majhen v glavi, ti ni pomoči, kar je najbolj razvidno v slovenski zunanji politiki do Zahodnega Balkana. Namesto da bi to območje bilo njeno zunanjepolitično in gospodarsko dvorišče, je Slovenija umazana z izbrisanimi, varčevalci in gospodarskimi malverzacijami, njeno vlogo pa so prevzeli neki Avstrijci in celo Slovaki. Pri tako neučinkoviti in škodljivi zunanji politiki bi koga prešinilo, da bi bilo bolje slovensko nacijo kar ukiniti, državo pa priključiti najboljšemu ponudniku. Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Erjavcem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji. Naj gre za zunanjo politiko ali upokojence – vsako Erjavčevo pridobitev velja misliti po modelu izgube. Slovenija je izgubila zunanjo politiko, upokojencem pa z njegovo neutrudnostjo kopnijo pokojnine. In vse to zaradi nekega perverznega glumača, ki mešetari z nekaj podpovprečnimi triki, s katerimi se je podal v hlastanje za oblastjo in slavo. S takšno politiko ni mogoč niti dialog niti polemika, saj predstavlja navadno sleparijo. Celo več: Erjavec je kot kralj, ki pa ni le nag, ampak s svojim praznim postavljaštvom in prevarantstvom slači vse druge. Ceterum censeo, Erjavec mora pasti.


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed