Na novinarski konferenci v začetku septembra 2014 sem razkril Erjavčeve umazanije.

Erjavec grobo krši zakone, "etični" Cerar pa ga povabi v vlado

Na novinarski konferenci v začetku septembra 2014 sem razkril Erjavčeve umazanije.

Kot kandidat za ministra za zunanje zadeve se v novi vladi dr. Mira Cerarja že nekaj časa pojavlja Karel Erjavec. Glede na nove in visoke standarde pravne države in etike, ki jih zastavlja novi mandatar za sestavo vlade, velja pozornost posvetiti proti-pravnemu delovanju, ki je zaznamovalo Erjavčevo ministrovanje na zunanjem ministrstvu. Karel Erjavec si že dolga leta predstavlja, da si lahko privošči prav vse in jo odnese brez posledic. Slovenska politika je v njegovem primeru dosegla najnižjo raven politične kulture, moralne integritete in odgovornosti. Erjavec je najprepoznavnejši simbol preteklih vlad, pod katerimi je Slovenija tonila. Prihodnost ljudi in ugleda države je bila žrtvovana socialni demagogiji, slovenska diplomacija pa je bila žrtvovana pridobivanju političnih točk. V času Karla Erjavca na Ministrstvu za zunanje zadeve je slovenska diplomacija doživela največjo politizacijo in privatizacijo. Ob teh dejstvih pa Erjavec nenehno zavaja, prikriva, se spreneveda in govori neresnice. Izza pregovorno šaljive maske se skriva preračunljivi politični um, ki za uresničitev svojih ciljev koristolovsko krši ustavo, zakone in druge predpise. 


Zato bo imenovanje ali ne-imenovanje Erjavca za zunanjega ministra ultimativni preizkusni kamen novega predsednika vlade, kako resno misli z uveljavljanjem novih moralno-političnih standardov. Njegovo ne-imenovanje bo zaznamovalo upanje v resnične spremembe, njegovo imenovanje pa bo slovenski javnosti pokazalo, da so bile obljube o pravni državi izrabljene za uspešno predvolilno kampanjo - in nič več. Predsednika vlade Mira Cerarja, ki ga kot akademskega kolega spoštujem, javno sprašujem, ali so primeri doslejšnjega proti-pravnega delovanja ministra Erjavca prava popotnica za začetek delovanja nove slovenske vlade? Ali takšen politik brez osnovne strokovne, politične in moralne integritete lahko sedi v vladi, katere vodilna stranka je ljudstvu obljubila vladavino prava in razhod s proti-pravno preteklostjo? Kaj bo predvidena uradna Erjavčeva kandidatura povedala o Cerarjevih dejanskih namerah in vrednotah?

Poglejmo le nekaj primerov eklatantnih nepravilnosti ministrovanja Karla Erjavca, ki grobo kršijo prav vsa načela pravne države:

1. PRIMER TRIDESETERICE: v zadnjih dveh mesecih je minister Erjavec odredil množično sklepanje pogodb (32) za nedoločen čas - brez izvedbe zakonsko predpisanih obveznih javnih natečajev, čeprav naj bi veljala prepoved zaposlovanja v javni upravi in zmanjševanje mase plač. Ministra bi moral kdo vprašati, kdo je trideseterica izbrancev, še posebej, ker je pred časom z MZZ odpustil 4 ljudi, z namenom, da je nato lahko zaposlil svoje kadre iz Desusa. Politična trgovina in rentništvo pri Erjavcu tako rekoč nima meja.

2. PRIMER KOJC: Erjavec je svojega strankarskega kolega Roberta Kojca trajno premestil v MZZ in ga dal že po nekaj dnevih imenovati na najvišji uradniški položaj - v.d. generalnega direktorja. Kojc je kar dvakrat neuspešno opravljal preizkus strokovne usposobljenosti pred posebno natečajno komisijo, kar pomeni, da je uradno nesposoben za vodenje direktorata. Erjavec ga je kljub temu postavil za namestnika generalnega direktorja. Kljub dokazani nesposobnosti - odločitev komisije je potrdilo sodišče - lahko v odsotnosti generalnega direktorja vodi direktorat. Klasični primer klientelizma.
3. PRIMER KUNSTELJ: Generalnemu sekretarju MZZ Tomažu Kunstlju, inženirju lesarstva in malteškemu vitezu, je Erjavec dovolil, da si je ad personam priredil sistemizacijo. Ker si je želel postati veleposlanik v Vatikanu, vendar ni znal niti drugega uradnega jezika Svetega sedeža, ga je preprosto črtal s seznama pogojev. Zatem se je dal izbrati na mesto veleposlanika, čeprav je bila podana kolizija interesov, pa tudi znaki kaznivega dejanja. S strani ministra Erjavca ni bil deležen nobene sankcije. Morda je na tej točki nastopil čas za delo Komisije za boj proti korupciji.

4. PRIMER GERŽINA: Erjavec po navedbah Sindikata slovenskih diplomatov prosta delovna mesta netransparentno deli pod mizo in vztrajno zavrača zahteve sindikata, da bi za ta mesta objavil razpise ter tako dal možnost tudi ostalim zaposlenim diplomatom. S tem Erjavec množično krši 49. člen Ustave RS, ki določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Zadnji tak primer netransparentnega klientelističnega kadrovanja je imenovanje v.d. generalnega direktorja Aleksandra Geržine, sina podpredsednika Desusa. Negativna kadrovska selekcija je postala pravilo.

5. PRIMER RUPEL: Erjavec je na mesto generalnega konzula izbral dr. Dimitrija Rupla, čeprav se mandat dotedanji generalni konzulki v Trstu še ni iztekel in jo je moral zato Erjavec predčasno odpoklicati. Rupel je izpolnjeval vse pogoje za upokojitev, mandata ni bil sposoben dokončati zaradi zakonske omejitve 68 let, na voljo pa je bilo tudi dovolj drugih ustreznih kandidatov. Po ZUJF zato ni bilo pogojev za podaljšanje delovnega razmerja in Ruplovo imenovanje na mesto generalnega konzula. V tem ravnanju Erjavca so podani vsi znaki kaznivih dejanj iz 131., 257. in 258. člena Kazenskega zakona. Morda bi proti Erjavcu v tem primeru moralo po službeni dolžnosti ukrepati tožilstvo.

6. PRIMER PETRIČ: Erjavec je v bivši vladi Bratuškove dosegel, da se je hčerki predsednika Ustavnega sodišča Ernesta Petriča Ani Polak Petrič klientelistično ustvarilo delovno mesto v Bruslju, kjer je služboval tudi njen partner. Na to mesto je bila izbrana, vendar je kasneje raje nasledila visokega predstavnika za nasledstvo Gabrovca. Erjavec pri kadrovanju pozna dva kriterija: politično barvo in nepotistične povezave, ki mu prinašajo politične koristi.

7. PRIMER RAHTEN: Vlada Bratuškove je na predlog Erjavca za veleposlanika v Avstriji izbrala dr. Andreja Rahtena (SDS), čeprav ni izpolnjeval zakonsko zahtevanih 14 let posebnih delovnih izkušenj. S tem je Erjavec kršil 2. odstavek 27. člena zakona o zunanjih zadevah. Kršil pa je tudi 3. odstavek 35. člena in 1. odstavek 45 člena zakona: Rahten zaradi podpisa javne izjave o pristranskosti slovenskega pravosodja po zakonu ni osebnostno primeren za poklic diplomata. Kršenje zakonskih norm je ustaljena Erjavčeva praksa.

8. PRIMER LOGAR: Nekdanji vodja Urada za komuniciranje Anže Logar je bil kot diplomat član organov SDS (med drugim tudi predsednik Mestnega odbora SDS Ljubljana), čeprav po 3. odstavku 45. člena zakona o zunanjih zadevah diplomat ne sme imeti funkcij v organih političnih strank. Erjavec, ki je to dovolil, zoper kršitev ni ukrepal, čeprav to izrecno zahteva 46. člen zakona. Zato je pri tem opustil dolžno ravnanje, kar je kaznivo. Za ta - in vse ostale naštete primere - ima diplomatski sindikat več kot dovolj dokumentiranega gradiva, ki bi lahko zanimalo organe pregona.

9. PRIMER VIVOD: Vodjo kabineta ministra Erjavca Vlasta Vivod (nekdanja bibliotekarka na MORS), ki Erjavcu, kot zatrjujejo nekateri zaposleni, iz intimnih razlogov zvesto sledi na njegovih ministrskih funkcijah, je trajno zaposlil, čeprav je bila sprva zaposlena na kvoto ministra. Vivodova je med drugim svoji hčerki uredila bivanje v državni rezidenci v Parizu, hkrati pa je bil tamkajšnji veleposlanici mandat podaljšan za eno leto. Podobnih primerov lukrativnega delovanja kabineta ministra bi se našlo lepo število.

10. In nenazadnje, PRIMER BALAŽIC: kot veste, me je Erjavec podrobno obvestil, kako se je bivša predsednica vlade Alenka Bratušek s svojim kabinetom angažirala v zvezi s prepisom naftnih zemljišč v Republiki Srbski. Pohvalil je moje delo v tajni diplomatski dejavnosti in mojo lojalnost Vladi RS, ker sem stoično prenašal grobe medijske napade na svoje dobro ime in nisem izdal, kdo mi je dajal navodila. Pojasnil mi je tudi delovanje SOVA-e okrog Omanove ponudbe, ki jo je angažirala predsednica vlade. Prav tako mi je razložil rezultate delovanja starejšega izkušenega diplomata, ki ga je predsednica vlade poslala v BiH. "Poročilo o izrednem nadzoru o delovanju Veleposlaništva RS v Canberri ob otvoritvi Konzulata RS v Melbournu", ki ga je pripravilo zunanje ministrstvo in podpiše minister Erjavec, je sklenilo, da ni najti elementov moje odgovornosti. Omenjeno "Poročilo", sestavljeno po Erjavčevih navodilih, je seveda prikrivalo večino informacij, ki sem jih dal in to, za kar je dejansko v zadevi šlo. V prvi vrsti pa je prikrivalo vpletenost slovenskega političnega vrha. Ko je vlada Bratuškove padla, se je Erjavec z absurdnimi lažmi lotil političnega pogroma z namenom pridobivanja političnih točk ob začetku predvolilne kampanje. Tako je javno izjavil, da ne Bratuškova ne on nista nič vedela - čeprav je govoril neresnico od trenutka, ko je bil obveščen o zadevi, kar se ni spremenilo še do danes. Slovenska politika me je tako v Erjavčevem sodelovanju z Bratuškovo in Pahorjem angažirala, izrabila in žrtvovala, kar sem pred dvema mesecema tudi dokumentirano dokazal. Naj tu vseeno izrazim zadovoljstvo nad dobrim delom KPK, od koder kmalu pričakujem korekten zaključek preiskave.

Če povzamem: razmere v slovenski diplomaciji še nikoli od osamosvojitve sem niso bile tako kritične, kot so pod Erjavcem. Slovenska diplomacija je postala žrtev ne-državniške notranje politike, ki se prenaša v zunanjo politiko, korupcije, klientelizma in skrajne politizacije. Slovenski diplomati so pogosto žrtve političnih intrig z namenom pridobivanja političnih točk, kadrovska politika pa je brez vsakih meril povsem privatizirana v Erjavčevih rokah. Za zdaj kaže, da si nekateri politični izbranci lahko privoščijo vse, kar se jim zljubi - ko pa se jih zaloti, so nagrajeni z novimi vplivnejšimi političnimi mesti. Namesto prava vlada proti-pravo, namesto pravne države servilna klientelistična omrežja. Naštel sem le nekaj primerov, ki predstavljajo zgolj vrh ledene gore. Za vse ostale brezštevilne primere proti-pravnega delovanja ministra Erjavca se lahko po podrobnosti in dokumentacijo obrnete na predstavnike Sindikata slovenskih diplomatov.

Če bo Erjavec v Cerarjevi vladi znova zunanji minister, potem se bo morda kaj spremenilo samo zato, da bi še bolj vse ostalo isto. V Avstraliji, kjer sem po službeni dolžnosti spremljal politično dogajanje, bi ob odkritju le enega ali dveh naštetih primerov minister nepreklicno odstopil. Toda to so anglo-saksonska merila, mi pa tičimo v proti-pravnem močvirju, ki ga veliko bolje od mene prikazuje dokumentacija, ki vam jo lahko ponudi Sindikat slovenskih diplomatov. Zato od novega predsednika vlade pričakujem, da počisti zunanje-politično Avgijevo palačo, saj bo le tako lahko ohranil zaupanje ljudi, ki so ga podprli zaradi napovedi moralnega in pravnega delovanja nove vlade.

Kolegu Miru Cerarju glede razglašenih etičnih in pravnih načel in primera Erjavca polagam na srce: hic Rhodus! Hic salta! Tu je roža, tu pleši. Erjavec ne sme postati minister v Cerarjevi vladi in še manj uradni predstavnik Slovenije po svetu. Aut Caesar aut nihil: ali proklamirana moralna načela in ugled med ljudstvom ali politična preračunljivost in začetek zatona SMC. Z erjavci vsi vemo, kaj se bo novi vladi še prekmalu zgodilo: še en takšen ali drugačen upor demokratične civilne družbe. Prav zato, ker visoko cenim osebnost in načela novega predsednika vlade, mu želim (tako kot mnogi drugi slovenski veleposlaniki in diplomati) pomagati, da tem načelom ostane zvest in trdno zavezan. V nasprotnem se zna zgoditi, da ne bom veliko razmišljal o tem, ali bi bil med pobudniki novega družbenega gibanja, ki si bo vzelo ime: MGT = MIRO, GLEDAMO TE. (se nadaljuje)

0 0
Feed