Razpad države se že dogaja, zato so razmere izredne, velja jih le še razglasiti.

Dramatika marčevih id

Razpad države se že dogaja, zato so razmere izredne, velja jih le še razglasiti.

Lok je bil do konca napet, le še sprožiti ga je bilo treba: 12. marca 1991 Jović na formalno zahtevo zveznega obrambnega ministra generala Kadijevića skliče izredno sejo zveznega predsedstva "kot vrhovnega poveljstva oboroženih sil, ki bo takoj". Na njej naj ne bi razpravljali o beograjskih demonstracijah, temveč o neuspehu uresničitve ukaza z dne 25. januarja, ki govori o razorožitvi paravojaških enot v Sloveniji in na Hrvaškem. Člane predsedstva je sklical javno z zloslutno pozno nočno napovedjo po TV, ki je namenoma podpihovala občutke občega strahu. Ob sklicu namreč vse državljane Jugoslavije obvešča, da je delo zveznega predsedstva zastalo do te mere, da v teh, za državo dramatičnih okoliščinah, praktično nihče več ne opravlja svojih ustavnih obveznosti in odgovornosti. Slovenski član predsedstva Janez Drnovšek se je odločil, da ne bo odpotoval v Beograd, ker ugotavlja, da gre za nesprejemljive metode in pritiske, pod takimi pogoji pa ni več pripravljen delovati v zveznem predsedstvu. Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je v posebni izjavi povedal, da Drnovškovo odločitev razume kot osebno, vendar bi Slovenija morala svojo pozicijo "braniti tudi v Beogradu". Odprto ostaja vprašanje, kaj se lahko z (ne)udeležbo doseže, saj v Jovićevem sklicu Kučan vidi poskus, "da bi nepripravljenost za demokratični politični dialog nadomestili z uporabo oboroženih sil ali vsaj z grožnjo z njo. Gre za poskus, da bi našli povod za uvedbo izrednih razmer, ki bi suspendirale demokracijo in legitimne organe oblasti v Jugoslaviji". 


Ker je Drnovšek ostal v Ljubljani, si je prihranil "dobrodošlico", kakršno so v Beogradu pripravili ostalim članom zveznega predsedstva: pred palačo so jih pričakali oficirji JLA, ki so jim ukazali, naj stopijo v vojaški avtobus. Odpeljali so jih na Topčider, kjer je bil predviden kraj za izredna srečanja predsedstva v primeru vojne. Hrvaški član predsedstva Stipe Mesić je to ravnanje dojel kot znamenje, da so ga prijeli, zato je generala Kadijevića vprašal: "Ali smo aretirani?" Obrambnega ministra je to vprašanje razkačilo, zato mu je odvrnil, da armada ne bi nikoli delovala na neustaven način. Mesić se je nato - še vedno nervozen - pošalil: "Nikar se zdaj ne jezi, Veljko, samo preveril sem". Člani predsedstva so v zaklonišču vojaškega poveljstva posedli okrog prazne mize; temperatura je bila pod ničlo in odeti v kožuhe vojaške izdelave so začeli sestanek o tem, ali naj se po vsej Jugoslaviji uvede izredne razmere. Štab Vrhovnega poveljstva je načrtoval scenarij, po katerem bo od predsedstva kategorično zahteval in dobil soglasje za izredne razmere, saj se je armadnemu vrhu po uspešnih vojaških posegih v Pakracu in Beogradu dvignila omajana samozavest.

Jović je za dnevni red predlagal samo eno točko - stanje v državi in naloge Vrhovnega poveljstva oboroženih sil. Potem je besedo predal generalu Kadijeviću, ki je uvodoma predsedstvo opozoril, da je štab Vrhovnega poveljstva že aprila 1990 - v času prvih demokratičnih volitev v Sloveniji - predlagal ukrepe "za odpravo neposredne nevarnosti za obstoj SFRJ kot države". Ker teh predlogov predsedstvo ni vzelo dovolj resno, se je Jugoslavija zdaj znašla v vrtincu anarhije, razpada in na začetku državljanske vojne: "Prišel je trenutek, da se iz oči v oči soočimo z državljani in narodi Jugoslavije. Razgovori o politični prihodnosti države so na mrtvi točki. Na delu je prefinjen in popolnoma izdelan koncept razbijanja Jugoslavije. Njegove oporne točke predstavlja težnja, da se s politiko izvršenih dejstev blokirajo osnovne funkcije federalne države: da se vzporedno z razgradnjo federacije razbijejo oborožene sile in se onesposobijo za izvajanje ustavne vloge; da se z izzivanjem državljanske vojne vzpostavijo pogoji za zunanjo intervencijo in vzpostavljanje marionetnih režimov na območju Jugoslavije. Surova realnost sooča naše oborožene sile faktično z istim nasprotnikom kot leta 1941. Zunanji faktorji že na veliko najavljajo vojaško prisotnost. Tukaj so tudi domače kvizlinške sile; fašistične, ustaške, četniške, belogardistične, balistične, bolgarofilne. Ponovno smo soočeni z njimi v borbi za Jugoslavijo".

Na podlagi tega bombastičnega surrealističnega uvoda Kadijević v imenu armade predsedstvu predlaga: prvič, takojšnje sprejetje odloka o vzpostavitvi izrednega stanja na celotnem ozemlju Jugoslavije in suspendiranje vseh normativnih aktov, ki so v nasprotju z zvezno ustavo in zakoni; drugič, sprejetje odloka o vzpostavitvi borbene pripravljenosti oboroženih sil, vključujoč mobilizacijo dela enot - do nivoja, ki bo v skladu z oceno štaba vrhovnega poveljstva in zagotavlja preprečitev državljanske vojne in uspešno zoperstavljanje vsakemu poskusu tuje vojaške intervencije; tretjič, hitro vzpostavitev porušenega obrambnega sistema države v ustavnih okvirih in razformiranje nelegalnih oboroženih enot; četrtič, hitro nadaljevanje političnih razgovorov o bodoči ureditvi Jugoslavije; in petič, upoštevati voljo naroda, izkazano na referendumu - sprejeti novo jugoslovansko ustavo najkasneje v roku pol leta, organizirati večstrankarske volitve in državo zgraditi kot parlamentarno demokracijo. Ker je bila Jugoslavija ustvarjena v vojni z ogromnimi žrtvami, nima nihče, ki je danes na oblasti, pravice do soglasja za razpad države, je zaključil general Kadijević. Predsednik zveznega predsedstva Jović se mu je takoj pridružil v oceni razmer rekoč, da se je država zašla v najtežji krizi v njeni zgodovini, saj se spoprijema z nevarnostjo prenehanja obstoja, izginjanja iz političnega zemljevida Evrope in z državljansko bratomorno vojno. Razpad države se že dogaja, zato so razmere izredne, velja jih le še razglasiti.

Mesić mu je nasprotoval, ker ni mogoče zaradi reševanja srbskega vodstva pred pritiskom opozicije razglašati izrednih razmer drugje po državi. Pritegnila sta mu še druga dva člana predsedstva iz Makedonije ter Bosne in Hercegovine, zato je znova nastala pat pozicija brez možnosti večine. Kadijević je pritisnil še enkrat: "Pot, katero tu nekateri tovariši nudijo - pot izjave brez konkretnih ukrepov - je pot v prepad". General Adžić je mrko prebadal Tupurkovskega in Bogićevića ter ju skušal prinesti okoli: uvedba izrednih razmer naj ne bi pomenila ukinjanja demokracije, ampak postavitev stvari na svoje mesto - ne more biti demokratično vse tisto, kar ruši Jugoslavijo, kar pa jo ohranja, je nedemokratično. Če bo predsedstvo oklevalo, bo prišlo do najhujšega, zato armada nima več prostora za potrpežljivost. Toda Bogićevića je bilo strah podpreti ukrepe, ki bi obšli zakonito izvoljene vlade šestih republik - skliceval se je na zvezno ustavo in vztrajal, da je za vse nujno poiskati zakonit temelj. Jović ga je prepričeval, da ima zvezno predsedstvo pravico uvesti izredne razmere brez sodelovanja republiških vlad. A Bogićević se ni dal: svojega glasu ni želel oddati in po dolgem molku je izdavil - "ne morem glasovati". Kadijeviću je zavrela kri in zasikal je, da bo armada segla po orožju brez ozira na to, kako bo odločilo predsedstvo: "JLA je sklenila vzeti zadeve v svoje roke ne glede na sklepe, ki naj bi jih sprejeli tukaj, ker hoče preprečiti državljansko vojno. Svojo nalogo bomo opravili". Tudi Mesić ni več vzdržal: "Kadijević, vaša osebna vojska bo povzročila državljansko vojno". "Nimam namena več dolgo plesati skupaj z vami", mu je vrnil general in odvihral iz grotesknega prostora. Ko se je čez pol ure vrnil, je vse najresneje posvaril pred grozečo vojno - tudi Srbi bodo v pol meseca ustanovili svojo lastno vojsko. Jović mu je sekundiral z najavo, da bo odstopil, saj zavrača "uveljavitev ukrepov, ki povzročajo razpad države". Vse zaman - razmerje sil je ostalo enako in Joviću ni preostalo nič drugega, kot da je sklenil: "Iz tega izhaja, da predsedstvo Jugoslavije ni zmoglo sprejeti odloka, ki ga je predložil štab vrhovnega poveljstva".

Armadni vrh je po neuspešni seji zveznega predsedstva na tajnem sestanku v beograjskem Domu garde na Topčideru takoj staknil glave, da se odloči, kako naprej. Seznam posvečenih škornjev je obsegal več kot sto generalskih imen, na njem pa je bilo preko 70 % vojaških oseb srbske narodnosti. Upokojeni general Stevan Mirković, bivši načelnik generalštaba JLA in idejni oče generalske stranke ZK-GJ, je v zvezi s tem podatkom odkrito dejal, da "je seveda jasno, da gre za srbsko vojsko, ker je večina komandnega kadra v njej pač srbskega porekla. To pa je zato, ker so pač Srbi najštevilčnejši narod v Jugoslaviji". Ne glede na svoj upokojenski status sta bila na moč aktivna tudi bivša zvezna obrambna ministra, admiral Branko Mamula in general Nikola Ljubičić: prvi je figuriral kot desna roka zveznega obrambnega ministra generala Kadijevića, drugi pa imel izjemno močan vpliv na Jovića in Miloševića. Za Mamulo je celo veljalo, da je v opciji vojaškega prevzema oblasti predisponiran za jugoslovanskega Jaruzelskega, ob beograjskih demonstracijah pa je skupaj z izvršilnim odborom ZK-GJ neposredno podprl Miloševićevo zahtevo po posegu armade.

Poleg omenjenih so najožji armadni vrh sestavljali še generali Dušan Žunić, šef armadne politične uprave, Marko Negovanović, načelnik KOS, Simeon Bunčić, vodja politično-pravnega sektorja in bivši sekretar armadne Partije, Blagoje Adžić, načelnik generalštaba, admiral Stane Brovet, Kadijevićev namestnik, Nikola Čubro, armadni financar, Mićo Ćusić, predsednik kadrovske komisije JLA in Aleksandar Stomatović, šef armadnega vojaško-industrijskega kompleksa. V tem zboru jastrebov je po jugo-boljševiških vojaških merilih general Kadijević deloval kot eden redkih strpnejših in liberalnejših generalov. Na mizi je bila odločitev, ali gredo generali v operacijo državnega udara brez legalnega pokritja s strani zveznega predsedstva. Kadijević je jastrebe okrog sebe - večina njih je že videla tankovsko idilo od Triglava do Gevgelije - zadržal do te mere, da jim je obljubil še en poskus pritiska na predsedstvo, pa tudi konsultacije s sovjetskimi vojaškimi "zavezniki" v Moskvi.

Slovenija je bila v teh urah v zli slutnji na trnih, politične stranke pa so radikalizirale svoja stališča do osamosvojitve. Pučnikovi socialdemokrati ocenjujejo, "da današnji dogodki v Beogradu praktično pomenijo razpad Jugoslavije in njenih legitimnih organov". Nekateri člani zveznega predsedstva v stavbi generalštaba poskušajo s pomočjo JLA reševati svoj politični položaj in zaustaviti logični tok zgodovine: "Obtožujemo te člane predsedstva in boljševiško vodstvo Republike Srbije, da so s svojimi hegemonističnimi težnjami dejansko razbili Jugoslavijo. Za Slovence je s tem prišel trenutek, da dokončno izvedemo vse operacije, ki jih zahteva plebiscit z dne 23. decembra lani. Pozivamo skupščino Republike Slovenije, da to nemudoma stori. Vse Slovence dobre volje pozivamo, da v tem zgodovinskem trenutku strnemo svoje vrste in da nemoteno in hladnokrvno urejamo svoje življenje in delo. Ne pustimo si ukazovati od nobenih varuhov! Vodstvo JLA, zlasti vodstvo 5. armadnega območja pa pozivamo, da ohrani čast svojega orožja in svoj obraz pred zgodovino. Naj se ne pusti zvleči v spletke posameznih krogov države, ki skušajo delovati proti idealom evropske demokracije, svobodi in samoodločbi narodov. Vsak poskus vojaškega poseganja na ozemlju Republike Slovenije proti tem civilizacijskim pridobitvam bomo šteli za okupacijo in bomo o tem obvestili tudi tujino". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed