Karl Erjavec je najbolj umazan slovenski politik: državljani Slovenije, upokojenci, ne podpirajte človeka, ki je sesul pokojnine in uničil mednarodni ugled naše države!

Dol z Erjavcem!

Karl Erjavec je najbolj umazan slovenski politik: državljani Slovenije, upokojenci, ne podpirajte človeka, ki je sesul pokojnine in uničil mednarodni ugled naše države!

Karl Erjavec je politik, ki glede na svoje koristolovstvo vsako uro menja stališča, njegova stranka pa vsak mesec kot-da-izstopa iz vlade. Ko takšen odhod iz vlade napoveduje, upokojencem laže, da se bori za njihove pokojnine, v resnici pa zahteva denar zase in za svojo mafijo (zakaj neki Erjavec prikriva mastne plače in dodatke svojih petolizcev na zunanjem ministerstvu?). Ta največji škodljivec je svojo pot začel z afero partija in korupcijo na obrambnem ministrstvu; nadaljeval jo je na ministrstvu za okolje, kjer mu je računsko sodišče dokazalo hude kršitve dobrega poslovanja; potem je prevzel zunanje ministrstvo, čeprav o diplomaciji nima pojma in tekoče ne obvlada niti angleščine niti francoščine. Slovenija je z njim izgubila ves mednarodni ugled, ki ga je nekoč že imela. Erjavčeva zunanja politika je za našo državo skrajno škodljiva, saj se obnaša, kot da smo bivša sovjetska republika, ne pa ponosna samostojna država, ki je članica EU in Nato. V vsem njegovem obdobju v različnih vladah so pokojnine padale. Poleg osiromašenih upokojencev, slovenske vojske, propadle diplomacije in državnega proračuna pa bo najvišjo ceno plačala Slovenija: ker je na lokalni TV moral izblebetati to, da ve, da bo Slovenija v skladu z arbitražnim sporazumom dobila izhod na odprto morje, mu je Hrvaška čez tri mesece s svojo tajno službo pripravila protiudarec. Onesposobila je naše pogajalce in izstopila iz sporazuma. Ta gesta na arbitražno sodišče izvaja takšen pritisk, da bo končni izplen za Slovenijo slabši kot bi sicer bil. Če bo Slovenija na arbitraži izgubila glede svojih pravičnih zahtev, bo za to kriv Karl Erjavec (in če bo temu tako, mora tudi Slovenija izstopiti iz sporazuma).


Poglejmo le nekaj primerov Erjavčevih očitnih nepravilnosti, ki grobo kršijo prav vsa načela pravne države (pustimo Cerarjeve proslule obljube – kje so organi pregona?!):


  1. PRIMER TRIDESETERICE: poleti 2014 je minister Erjavec odredil množično sklepanje pogodb (32) za nedoločen čas – brez izvedbe zakonsko predpisanih obveznih javnih natečajev, čeprav naj bi veljala prepoved zaposlovanja v javni upravi in zmanjševanje mase plač. Ministra bi moral kdo vprašati, kdo je trideseterica izbrancev, še posebej, ker je z MZZ odpustil 4 ljudi, z namenom, da je nato lahko zaposlil svoje kadre iz Desusa. Politična trgovina in rentništvo pri Erjavcu nima meja.
  2. PRIMER KOJC: Erjavec je svojega strankarskega kolega Roberta Kojca trajno premestil v MZZ in ga dal že po nekaj dnevih imenovati na najvišji uradniški položaj – v. d. generalnega direktorja. Kojc je kar dvakrat neuspešno opravljal preizkus strokovne usposobljenosti pred posebno natečajno komisijo, kar pomeni, da je uradno nesposoben za vodenje direktorata. Erjavec ga je kljub temu postavil za namestnika generalnega direktorja. Klasični primer strankarskega klientelizma.
  3. PRIMER KUNSTELJ: Generalnemu sekretarju MZZ Tomažu Kunstlju, inženirju lesarstva in malteškemu vitezu, je Erjavec dovolil, da si je ad personam priredil sistemizacijo. Ker si je želel postati veleposlanik v Vatikanu, vendar ni znal niti drugega uradnega jezika Svetega sedeža, ga je preprosto črtal s seznama pogojev. Zatem se je dal izbrati na mesto veleposlanika, čeprav je bila podana kolizija interesov, pa tudi znaki kaznivega dejanja
  4. PRIMER GERŽINA: Erjavec po navedbah Sindikata slovenskih diplomatov prosta delovna mesta nepregledno in po političnih preferencah deli pod mizo, hkrati pa vztrajno zavrača zahteve sindikata, da bi za ta mesta objavil razpise ter tako dal možnost tudi ostalim zaposlenim diplomatom. S tem Erjavec množično krši 49. člen Ustave RS, ki določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tak primer nepreglednega klientelističnega kadrovanja je bilo tudi imenovanje v. d. generalnega direktorja Aleksandra Geržine, sina podpredsednika Desusa. Negativna kadrovska selekcija je postala pravilo.
  5. PRIMER RUPEL: Erjavec je na mesto generalnega konzula izbral dr. Dimitrija Rupla, čeprav se mandat dotedanji generalni konzulki v Trstu še ni iztekel in jo je moral zato Erjavec predčasno odpoklicati. Rupel je izpolnjeval vse pogoje za upokojitev, mandata ni bil sposoben dokončati zaradi zakonske omejitve 68 let, na voljo pa je bilo tudi dovolj drugih ustreznih kandidatov. Po ZUJF zato ni bilo pogojev za podaljšanje delovnega razmerja in Ruplovo imenovanje na mesto generalnega konzula. V tem ravnanju Erjavca so bili podani vsi znaki kaznivih dejanj iz 131., 257. in 258. člena Kazenskega zakona. 
  6. PRIMER PETRIČ: Erjavec je v bivši vladi Bratuškove dosegel, da se je hčerki predsednika Ustavnega sodišča Ernesta Petriča Ani Polak Petrič klientelistično ustvarilo delovno mesto v Bruslju, kjer je služboval tudi njen partner. Na to mesto je bila izbrana, vendar je kasneje raje nasledila visokega predstavnika za nasledstvo Gabrovca. Erjavec pri kadrovanju pozna dva kriterija: politično barvo in nepotistične povezave, ki mu prinašajo politične koristi. 
  7. PRIMER RAHTEN: Vlada Bratuškove je na predlog Erjavca za veleposlanika v Avstriji izbrala dr. Andreja Rahtena (SDS), čeprav ni izpolnjeval zakonsko zahtevanih 14 let posebnih delovnih izkušenj. S tem je Erjavec kršil 2. odstavek 27. člena zakona o zunanjih zadevah. Kršil pa je tudi 3. odstavek 35. člena in 1. odstavek 45 člena zakona: Rahten zaradi podpisa javne izjave o pristranskosti slovenskega pravosodja po zakonu ni osebnostno primeren za poklic diplomata. Kršenje zakonskih norm je ustaljena Erjavčeva praksa. 
  8. PRIMER LOGAR: Nekdanji vodja Urada za komuniciranje Anže Logar je bil kot diplomat član organov SDS (med drugim tudi predsednik Mestnega odbora SDS Ljubljana), čeprav po 3. odstavku 45. člena zakona o zunanjih zadevah diplomat ne sme imeti funkcij v organih političnih strank. Erjavec, ki je to dovolil, zoper kršitev ni ukrepal, čeprav to izrecno zahteva 46. člen zakona. Zato je pri tem opustil dolžno ravnanje, kar je kaznivo. Za ta – in vse ostale naštete primere – ima diplomatski sindikat več kot dovolj dokumentiranega gradiva, ki bi lahko zanimalo organe pregona.
  9. PRIMER VIVOD: Vodjo kabineta ministra Erjavca Vlasta Vivod (nekdanja bibliotekarka na ministrstvu za obrambo), ki Erjavcu, kot zatrjujejo nekateri zaposleni, iz intimnih razlogov zvesto sledi na njegovih ministrskih funkcijah, je trajno zaposlil, čeprav je bila sprva zaposlena na kvoto ministra. Vivodova je med drugim svoji hčerki uredila bivanje v državni rezidenci v Parizu, hkrati pa je bil tamkajšnji veleposlanici Veroniki Stabej mandat dvakrat podaljšan za eno leto, zatem pa zaradi finančnih mahinacij skrajšan. Pred časom je bila Stabejeva po skoraj šestih letih za nagrado poslana v Pariz na desetdnevni tečaj francoščine. Pozneje se je ugotovilo, da je Stabejeva v Parizu kradla davkoplačevalski denar, Erjavčeva ljubica Vivodova pa je poleg visoke plače prejemala še neverjetne količine denarja za stalno pripravljenost (ve se, za kaj).
  10. PRIMER VOVK IN MIROŠIČ: minister Erjavec vodi škodljivo kadrovsko politiko, pri kateri so zaslužni veleposlaniki, ki so se izpostavljali za interese Slovenije, postavljeni na stranski tir (Vojko Volk in Iztok Mirošič – Hrvaška, Italija, slovenska manjšina, arbitraža itd.), na vodstvene pozicije pa postavlja ljudi z udbovsko preteklostjo, tudi takšni, ki so bili iz SOVE odpuščeni zato, ker so proti interesom Slovenije sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami (generalni sekretar MZZ Stanislav Vidovič, veleposlanik RS v Črni gori Mitja Močnik itd.). 
  11. PRIMER GOLOB: Peter Golob je kot predstavnik sindikata diplomatov ves čas opozarjal na Erjavčevo neenakopravno politično obravnavo zaposlenih, na hude strokovne napake, na njegov klientelizem in koruptivna kazniva dejanja. Da bi se ga znebil, ga je brez vsakega razloga kazensko poslal na ministrstvo za okolje, s tem pa – poleg slovenske zakonodaje - kršil mednarodno konvencijo o tem, da mora vlada ščititi sindikalne predstavnike. 
  12. PRIMER BALAŽIC: Erjavec je Balažica podrobno obvestil, kako se je bivša predsednica vlade Alenka Bratušek s svojim kabinetom angažirala v zvezi s prepisom Omanovih naftnih zemljišč v Republiki Srbski. Veleposlaniku Balažicu so Bratuškova, Erjavec in Pahor ves čas dajali navodila, ko pa je zadeva prišla v javnost, so si po pilatovsko umili roke in iz njega ustvarili žrtveno jagnje. O vsem tem dokumente hrani SOVA, vendar jih ni hotela izročiti KPK. Iz »Zaključnih ugotovitev« KPK izhaja potrditev, da je kabinet Alenke Bratušek veleposlaniku Milanu Balažicu dajal navodila glede komuniciranja z Omanom, da so tako Bratuškova kot Erjavec in Pahor zavajali javnost in Državni zbor, prikrivali dejstva in govorili laži. S tem je KPK potrdila, da so ta primer izrabili za politične cilje v času predvolilne kampanje leta 2014 in v ta namen izpeljala politični odpoklic veleposlanika Milana Balažica, ki ni bil ne upravičen ne zakonit

Če hočemo dobro naši Sloveniji, moramo vse erjavce postaviti pred sodišče in poslati na Dob!

Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.
0 0
Feed