»Če bi tedaj, 9. 11. 1990, ob 12. uri, ko sem od Janše izrecno terjal jasen odgovor, rekel ne, plebiscita ne bi bilo«. (Tine Hribar)

Demos predlaga plebiscit o samostojni državi

»Če bi tedaj, 9. 11. 1990, ob 12. uri, ko sem od Janše izrecno terjal jasen odgovor, rekel ne, plebiscita ne bi bilo«. (Tine Hribar)

V vrhu Demosa je vendarle dozorevala misel, da bi predvideni referendum o novi ustavi, ki se je vse bolj odmikal, prehiteli s splošnim plebiscitnim vprašanjem, ali državljani Slovenije želijo samostojno državo. Proti tej ideji je bilo veliko pomislekov v sami vladajoči koaliciji, pa tudi pri predsedniku slovenskega predsedstva Milanu Kučanu. Doslej je bilo sprejetih že veliko deklarativnih aktov in še eden v seriji morda ne bi pritegnil državljanov na volišča - slaba udeležba ali veliko negativnih glasov pa bi diskreditiralo zamisel o slovenski neodvisnosti. Poleg tega je v slovenski javnosti oktobra in v začetku novembra 1990 prevladovalo nezadovoljstvo s slabo operativnostjo in učinkovitostjo vlade in parlamenta. Ob zapletanju jugoslovanske krize se je povečevala bojazen pred vse verjetnejšim širjenjem nasilja, strah pa je povečeval občutek pomanjkanja jasne slovenske vizije bodočih korakov. V takšnem razpoloženju se je 9. novembra 1990 v Poljčah sestal poslanski klub Demosa. Pred začetkom seje so se na samem sestali Jože Pučnik, Tine Hribar in Peter Jambrek, ki so medse povabili obrambnega ministra Janeza Janšo. Hribar ga je takoj naravnost vprašal, ali bi podprl idejo o plebiscitu za samostojno Slovenijo. Ker je bil Janša do takšne odločitve precej skeptičen - Slovenija vojaško še ni bila dovolj pripravljena - je Hribar napel vse svoje prepričevalne sposobnosti v prid osamosvojitvenega plebiscita. V tistem trenutku »je bilo v Poljčah vse odvisno prav od Janševe privolitve. Če bi tedaj, 9. 11. 1990, ob 12. uri, ko sem od njega izrecno terjal jasen odgovor, rekel ne, plebiscita ne bi bilo«. 


Janša je bil načeloma za, vendar je sogovornike opozoril, da vlada še ni pripravljena za praktično izvedbo plebiscitne odločitve - če bo ta pozitivna. A takšne »podrobnosti« niso nobenega preveč skrbele, saj niso imeli pravega vpogleda v premajhno operativnost večine v Peterletovi vladi - tudi sam predsednik vlade se je sprva izrekel proti pobudi za plebiscit. Predsednik Demosa Pučnik se je zato z njim ostro sporekel, vendar mu je prepustil uvodno besedo, ker je moral oditi nekam drugam. Peterle v nagovoru poslancem plebiscita ni omenil niti z besedico, čeprav je natančno vedel, zakaj so bili zbrani poslanci Demosa. Tudi predsednik skupščine France Bučar je bil v svojem nastopu le na pol za plebiscit, šele potem, ko so se z njim med opoldanskim odmorom pogovorili pobudniki plebiscita in se točno zmenili, kaj bodo storili, ga je popolnoma podprl. V prepričevanju poslancev sta bila najodločnejša ustavna sodnika Tone Jerovšek in Peter Jambrek: po njunem nastopu skoraj ni bilo več dvoma, da bo vladajoča koalicija od socialistov spet prevzela osamosvojitveno iniciativo. Edino težavo v Demosu je še naprej predstavljal premier Peterle, ki je okleval: na seji vlade naj bi skoraj že sprejeli sklep - njegov sekretar Tomaž Kunstelj ga je imel že napisanega - da ne bo referenduma oz. plebiscita, čeprav so bile stranke Demosa med seboj že dogovorjene, z opozicijo pa so potekala pogajanja o merilih njegove veljavnosti: »Ko se je zvedelo za Peterletovo plebiscitno omahovanje in mlačnost glede osamosvojitve, ni mogel tega nihče verjeti. Kaj je bilo razlog za to? Mu je res šlo samo za oblast in se je bal, da bi utegnila neuspela osamosvojitev Slovenijo znova pahniti v jugoslovanski totalitarizem, v katerem bi lahko krščanski demokrati spet prišli v politično nemilost? Nekateri najbolj jezni so zatrjevali (in najbrž so imeli prav), da je bilo zanj najpomembneje, da je kristjane spravil iz katakomb, pozneje pa je hotel svojo stranko narediti za gospodarico Slovenije, pa naj bo ta suverena ali ne«.
V nastalih razmerah, ko je predlog za plebiscit kot meteorit treščil sredi slovenske politike, je bilo težko zagotavljati že enotnost Demosa, kaj šele skupno platformo z opozicijo. V Demosu so predvsem desno usmerjeni nacionalisti menili, da slovenski državljani niso dovolj zreli za takšno odločitev in se zato bali negativnega izida plebiscita. Preverjanje volje ljudstva ni potrebno - osamosvojitev lahko izpelje kar vladajoča koalicija sama, sploh če bo v pogajanjih o izvedbi in vsebini plebiscita opozicija postavljala nesprejemljive prepreke. Medtem ko so socialisti takoj podprli »svoj« plebiscitni predlog, sta ostali dve večji opozicijski stranki, SDP in LDS, sprva negotovo oklevali, nekateri poslanci med prenovitelji in liberalnimi demokrati pa so mu celo nasprotovali. Demosu so očitali, da je odločitev o plebiscitu sprejel sam in brez posvetovanja že vnaprej določil datum. Ker je bilo to dejanje označeno za vsiljevanje diktata vladajočih strank skupščini, je grozila resna nevarnost političnega razkola. Da bi preprečil takšen usodni scenarij, se je v pogajanja vključil predsednik predsedstva Kučan in kot posrednik začel sklicevati sestanke strankarskih prvakov vladajoče koalicije in opozicije. Prvi uspeh je bil dosežen: na sestanku parlamentarnih strank 14. novembra so se te načelno dogovorile o izvedbi plebiscita, ker pa je ostalo nerazrešenih kopica konkretnih vprašanj, sklenjeno »politično premirje« ni imelo nobenega haska.

Projekt nove slovenske ustave je bil za nekaj časa povsem zamočvirjen in ni več napredoval, zato je bil predsednik skupščine Bučar obupan. Za novo ustavo je bila potrebna dvotretjinska večina, te pa ni bilo na obzorju, saj je opozicija ustavopiscem grenila življenje s problematiko manjšin, splavom, številom poslancev v bodočem državnem zboru itn. Zdaj je bilo nujno delo na ustavi potisniti vstran in v prvo linijo potegniti trganje vezi z Jugoslavijo. Nad prvotno skepso je prevladal Demosov jurišni duh izpred volitev, ki naj znova prežene pomisleke med Slovenci. Da pa plebiscita vseeno ne bi izgubili, je Demos predlagal nizek kriterij uspešnosti plebiscita: o samostojnosti Slovenije bi odločila manjšina - polovica tistih, ki pridejo na volišča plus en glas. Kot rečeno, so se iskre kresale že zaradi Pučnikove nerodnosti napovedi plebiscita brez poprejšnjega kompromisa z opozicijo: »Pučnik je napovedal, da bo plebiscit 23. decembra, to pa je izjavil prej, preden je bilo karkoli zmenjeno v parlamentu ali z opozicijo. Napako sem naredil tudi jaz (Dimitrij Rupel - op. p.). Po Poljčah sem se odpeljal na neko slavnost v Maribor, kjer sem srečal Zlobca (akademik Ciril Zlobec, član slovenskega predsedstva - op. p.). Oba sva govorila na tamkajšnjem glavnem trgu, jaz pa sem ponovil za Pučnikom, da bomo predlagali plebiscit 23. decembra ali kak teden pozneje. Naslednji ponedeljek so bili časopisi polni Pučnikove izjave o 23. decembru. Kučan je bil besen, ker je dobro vedel dve stvari: da so včasih državne odločitve sprejemali v CK-ju (to bi mu lahko očitali, če bi stvar preveč napenjal) in da gre za najpomembnejšo iniciativo slovenske politike sploh. Do nje je prišlo brez Kučana«.

Čeprav je bilo čez nekaj dni, ko je Kučan zavihal rokave, doseženo načelno soglasje in nobena stranka ni neposredno nasprotovala plebiscitu, se je začela tekma za prestiž in zasluge. Potekale so mučne razprave in nekateri Demosovi radikalci so bili na tem, da zapustijo pogajanja, ker jih je mikalo plebiscit in osamosvajanje pripisati izključno vladajoči koaliciji. Kučan je dal jasno vedeti, da bo nastopil proti plebiscitu, če se bo Demos obnašal tako nezrelo. Tako je omenjene radikalce umiril strah pred agitacijo proti plebiscitu in posledično možen negativni izid, s katerim je grozila opozicija. Nekaj noči je ostalo neprespanih, preden je Kučanu s premišljenimi argumenti uspelo nevtralizirati radikalce z obeh bregov. Spori so se vrstili: najprej je bil vprašljiv datum, ki sta mu nasprotovala tako Kučan kot opozicija, ker ga je določil Demos; potem je bila tu udeležba - Demosovemu predlogu nizkega kriterija je nasprotovala predvsem LDS. Predsednik LDS Jožef Školč in Mile Šetinc sta zagovarjala tri četrtine ali dve tretjini udeležencev, Demos bi morda pristal na »varnih« 60 %. Opozicija je vladajoči koaliciji ostro očitala, da jo je strah lastnega naroda in da izkazuje nezaupanje v uspešnost projekta osamosvojitve. Poleg te notranjepolitične fronte je bila zdaj odprta tudi zunanjepolitična. Svetu je bilo treba razložiti, da Sloveniji ne gre za odcepitev ali secesijo, marveč za nadzorovan postopek razdruževanja. Strahove Zahoda je s svojimi vprašanji predstavil italijanski zunanji minister de Michelis: ali mislite resno s plebiscitom? kaj boste storili po njem? se zavedate mednarodnih in sovjetskih razsežnosti problema? itd. Kučan mu je odgovarjal z orisom jugoslovanske zgodovine, slovesa slovenske Partije na zadnjem zveznem partijskem kongresu, srbske trgovinske blokade, pri tem pa poudarjal konstruktivno vlogo Slovenije, njeno konfederalno ponudbo in predloge za pogovor o mirni razdružitvi, kjer pa ni najti partnerjev za dogovor. De Michelis mu je kratko in razločno odvrnil: »Imejte svoj plebiscit, poskušajte s konfederacijo, vendar nikar se ne odcepite. Zaenkrat vam tega ne bi odobril nihče na Zahodu, morda kdaj kasneje, vendar zaenkrat ne. Delajte počasi, ne prehitevajte! Toda končna odločitev je vaša!«

Kučan je med vsemi slovenskimi politiki najdlje časa verjel v (asimetrično) federacijo, nato pa v konfederacijo, ki bi lahko odigrala sožitno tretjo pot med različnimi slovenskimi in jugoslovanskimi političnimi usmeritvami. Ko je spoznal, da se večina Slovencev vendarle nagiba k ločitvi od Jugoslavije in zato podpira plebiscit - sredi novembra 1990 bi po »Delovi« anketi za samostojno in neodvisno državo Slovenijo, ki ni združena v SFRJ, glasovalo 64,3 %, proti bi bilo 16,1 %, neodločenih pa 19,6 % vprašanih - se je tej večini pridružil tako spretno, da je bilo na prvi pogled videti, kot da se je prav on spomnil pobude za slovensko samostojnost: »Ko Kučan enkrat sprejme politiko, ki jo narekujejo objektivne okoliščine«, je komentiral Dimitrij Rupel, »jo izvaja z žarom, prepričljivostjo in talentom«. Vzporedno pa je znal poskrbeti za preživetje njegove »bivše« prenoviteljske stranke, kajti tej je odredil vodenje politike sprave, ki jo je sicer inavgurirala Spomenka Hribar (SDZ).

Pred skupno sejo vseh treh zborov slovenske skupščine se je 21. novembra 1990 najprej sestala ustavna komisija, kjer je prišla do izraza vsa razcepljenost strank okrog tez zakona o plebiscitu. Največ burne razprave je bilo tokrat v zvezi z vprašanjem, kaj po plebiscitu o osamosvojitvi. Vladne teze so predvidevale, da naj skupščina - če bo na plebiscitu sprejeta odločitev, po kateri bo Slovenija postala neodvisna država - sprejme vse potrebne akte in ukrepe, s katerimi bi prevzela uresničevanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe federacije. Vzporedno s tem bi se začela pogajanja z drugimi jugoslovanskimi republikami o prihodnji ureditvi odnosov po načelih mednarodnega prava. Opozicijska SDP se je ogrevala za drugačen predlog: slovenska skupščina naj z ustavnimi zakoni določi postopek in roke za uveljavitev plebiscita, po konstituiranju demokratično izvoljenih skupščin v vseh jugoslovanskih republikah pa naj vodi pobudo za pogovore v Jugoslaviji o uresničevanju razdružitve zvezne države. Za vladajočo koalicijo je bilo pri tem predlogu predsednika SDP Cirila Ribičiča najbolj sporno to, da bi za uveljavitev plebiscita skupščina sprejemala ustavne zakone, za katere je potrebna dvotretjinska večina. Razprava se je tako zaostrila, da je pravosodni minister Rajko Pirnat v imenu Demosa opoziciji očital, da je proti plebiscitu in da noče sprejeti dejstva, da je »demokracija tudi to, da se odločitve sprejemajo z večinskim glasovanjem«. Ker bi bili za sprejem ustavnih zakonov potrebni tudi glasovi opozicije, bi na ta način opozicijske stranke odlagale izvedbo plebiscitarne odločitve ad calendas graecas. Prenovitelji so odvračali, da se jasno opredeljujejo za plebiscit - Pirnat je bil še pred tremi tedni proti izvedbi plebiscita, zdaj pa to »nasprotovanje« očita prenoviteljem. Pravosodni minister se je skušal izvleči iz zagate: »Takrat sem bil o tem prepričan. Tako sem se odločil na podlagi pričakovanja, da bo mogoče še pred koncem leta sprejeti ustavo. Ko pa se je razprava o ustavi začela zapletati, ko je postalo jasno, da je ne bomo mogli kmalu sprejeti, sem se prepričal, da je treba pripraviti plebiscit«. Ker ni kazalo, da bi lahko ustavna komisija sprejela skupno odločitev, so bila odprta vprašanja z različicami posredovana v obravnavo na plenarno zasedanje skupščine.

Razprava v skupščini je znova pokazala na nek že večkrat viden paradoks: tudi če se poslanci Demosa in opozicije strinjajo s kakim predlogom, ga niso sposobni hitro oblikovati in sprejeti, saj v momentu konsenza začnejo sumničiti drug drugega in političnemu tekmecu podtikati »zahrbtne namere«. Slovenska javnost je bila zmedena - kot da bi se predstavniki ljudstva na vso moč trudili dokazati, da niso sposobni konstituirati samostojne države, da, skratka niso državotvorni, ker preprosto ne vedo, kaj bi radi, kako bi to dosegli in kdaj naj bi se tega lotili. Vsi poslanci na veliko govorijo o nujnosti soglasja v usodnih trenutkih, s svojimi nastopi pa bi radi predvsem za prestiž svojih strank iztržili čim več. Predsednik Demosa Jože Pučnik je v skupščinsko dvorano nestrpno pošiljal sporočila, da je sporazum vseh slovenskih parlamentarnih strank pomemben zaradi prelomnega odločanja o Sloveniji kot samostojni državi: »Združene moči strank bi prav gotovo vplivale na večjo udeležbo na plebiscitu, sporazum med strankami pa bi imel tudi večjo težo v tujini, ko se bo namreč razmišljalo, ali samostojno in suvereno slovensko državo priznati takoj ali šele čez čas«.

Na pomisleke, zakaj se Demosu tako mudi s plebiscitom, je Pučnik odgovarjal z argumenti aktualne jugoslovanske politične situacije: k hitenju Slovenijo prisiljujejo ukrepi srbske vlade proti slovenskemu gospodarstvu, zakulisni premiki v južnih predelih Jugoslavije, nenadni sklici sej vojaških vodstev, pa tudi zveznega premiera Markovića podpis predloga, naj armada tudi v Sloveniji organizira zbiranje nabornikov. Pučnikovi pozivi so zalegli: tega 21. novembra ob 21. uri so poslanci s 162 glasovi za in s 4 vzdržanimi - proti ni bil nihče - sprejeli osnutek zakona o plebiscitu za neodvisnost Slovenije. Spori med strankami Demosa in opozicije so se kljub temu nadaljevali z nezmanjšano ostrino. Do odločilnega zasuka je prišlo konec novembra 1990, ko sta predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel skupaj odpotovala na dvodnevni obisk v Katalonijo (Španija). Takrat sta se dogovorila za kompromis, po katerem naj bi se opozicijske stranke v polni meri pridružile Demosovi plebiscitni pobudi, prag veljavnosti plebiscitnega rezultat pa naj se dvigne - čeprav so se v vladni koaliciji v tem času že odločili, da bo veljala navadna večina, opozicija pa naj se pridruži Demosu brez postavljanja vnaprejšnjih pogojev. Na Kučanovo in Ruplovo iniciativo so se še enkrat sestali predsedniki vseh parlamentarnih strank, da bi se poskušali sporazumeti o merilih veljavnosti plebiscita. Čeprav so krščanski demokrati pred tem podprli trši predlog Demosa, so tokrat glasovali za kompromisni predlog. Ker pa radikalci v Demosu niso hoteli kar tako popustiti pritisku Kučana in prenoviteljev, je predsednik Demosa Pučnik naslednji dan sklical sejo poslanskega kluba, na kateri je pojasnil svoje trdo stališče in nasprotoval temu, da Demos popusti opoziciji. Za seboj je potegnil večino poslancev, a je Spomenka Hribar (SDZ), takrat voditeljica Demosovega poslanskega kluba, že čez nekaj ur ponovno sklicala še eno sejo in na njej zahtevala sprejetje kompromisnega Kučan-Ruplovega predloga. Prišlo je do težkih besed in obtoževanj, zato je Hribarjeva ponudila svoj odstop - toda poslanci SKD so jo podprli in poskrbeli za večino. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed