Da bi KOS v Sloveniji še vzpodbudil »mirovniško razpoloženje«, je naročal članke, ki so opisovali razsulo na slovenskem obrambnem ministrstvu.

Deklaracija za mir

Da bi KOS v Sloveniji še vzpodbudil »mirovniško razpoloženje«, je naročal članke, ki so opisovali razsulo na slovenskem obrambnem ministrstvu.

Slovenija je kljub vsemu še vedno živela z dediščino močnega mirovniškega novega družbenega gibanja iz osemdesetih let. Civilno-družbene mirovniške pobude so se v času oblikovanja slovenskih političnih strank naselile predvsem v dve od njih, od katerih je LDS spadala v opozicijo, Zeleni pa v vladajočo koalicijo. Tik pred prvimi demokratičnimi volitvami je 22. marca 1990 nastala nadstrankarska iniciativa za demilitarizirano Slovenijo, katere pobudniki so bili Marko Hren, Tomaž Mastnak, Vlasta Jalušič, Jožef Školč, Jaša Zlobec, Peter Jamnikar, Janez Sodržnik in - Janez Janša. Bistvo njihovega predloga je bilo strnjeno v zahtevi, da slovenska skupščina sprejme sklep o umiku JLA iz Slovenije, ta pa bi se v nadaljevanju z Jugoslavijo pogajala o demilitarizirani coni, ki bi jo varovale mirovne enote OZN, o novem statusu pa bi obvestili vse sosednje države. 


Od LDS je nato pobudo prevzela stranka Zelenih in skupaj z mirovniki pripravila pobudo za demilitarizacijo Slovenije, ki jo je na svoji seji 24. oktobra 1990 podprla skupščinska komisija za mirovno politiko, načelno pa tudi republiško predsedstvo. Tokratna pobuda je vsebovala idejo, naj slovensko politično vodstvo opredeli mirovno opcijo, jo ponudi drugim jugoslovanskim republikam in s tem prepreči militarizacijo države in balkansko vojno. O tej so po svetu že krožili črni scenariji, medtem ko so jugoslovanski politiki vse bolj uporabljali jezik spodbujanja spopada. Zapisali so še, da razpada Jugoslavije na več držav, kjer bi vsaka imela svojo vojsko, ne podpira nihče, »pa naj dva-milijonski narod še tako maha z zastavo pravice do samoodločbe«. Nekateri politiki so torej ostali zvesti svoji mirovniški opciji, Janša pa je v novi vlogi slovenskega obrambnega ministra radikalno spremenil svoja stališča - skladno z novimi okoliščinami naraščanja politične napetosti in armadnega rožljanja z orožjem, ob katerem sta se mirovništvo in demilitarizacija zdela vse manj verjetna in vse bolj nepremišljena.

Prve dni februarja 1991 je - podobno kot pred slabim letom dni - deloma ista skupina predstavnikov mirovnega gibanja in opozicijskih strank LDS ter SDP pisala Deklaracijo za mir. V njej bi se spet zavzeli za demilitarizacijo Slovenije, ki ji zadostujejo enote policije in civilne zaščite, za zamrznitev napotitve nabornikov v JLA, za zaustavitev oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za pogajanja o umiku armade iz Slovenije in mirovni rešitvi jugoslovanske krize. Končni tekst Deklaracije za mir so 7. februarja 1991 javno predstavili Vika Potočnik (LDS), Dušan Plut (Zeleni), Jožef Školč (LDS) in Marko Hren (nova družbena gibanja). Dokument je izhajal iz spoznanja, da oboroževanje ne prinaša varnosti, kar potrjujejo najnovejši primeri v svetu in v Jugoslaviji. Vlaganje v vojaški kompleks predstavlja slepo ulico, saj zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega reševanja političnih sporov in stalno grožnjo demokratični ureditvi.

Temeljni argumenti za to, da naj bodo v Sloveniji osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi, so: prvič, če Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more meriti s sosednjimi državami, poleg tega pa bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo; drugič, ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva, medtem ko bi sprostitev sredstev, ki so bila namenjena za vojaški aparat, pomenila izjemno razvojno vzpodbudo; tretjič, Slovenija se nahaja na relativno konfliktnem področju, zato lahko z odpravo vojske, razvojem institucij za nenasilno reševanje sporov in mirovno politiko pomembno prispeva k miroljubnemu razpletu odnosov v Jugoslaviji; in četrtič, Slovenija ima pozitivno zgodovinsko izkušnjo iz nenasilnih prizadevanj za politično demokratizacijo in državno osamosvojitev. Mirovni člen v novi slovenski ustavi bi se moral glasiti: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom«. Podpisniki Deklaracije za mir naj svoje podpise dostavijo Centru za kulturo miru in nenasilja, z njimi pa se bodo zavzeli za Slovenijo kot suvereno, miroljubno državo, ki aktivno prispeva k svetovnemu miru, za Slovenijo brez vojske in vojaške industrije, ki bi se s federacijo začela pogajati o odhodu enot in ustanov JLA iz Slovenije.

Obrambni minister Janez Janša se je skupaj s svojim namestnikom Jelkom Kacinom na Deklaracijo odzval negativno: dokument sicer vsebuje mnogo splošno sprejemljivih civilizacijskih pridobitev, vendar te v ozadje postavljajo »grobe poenostavitve« in »zahteva po hitri enostranski razorožitvi«. Janša je bil mnenja, da je Deklaracija za mir tempirana na čas vročih razprav o dveh obrambnih zakonih in proračunu v skupščini, najbolj pa ga je skrbelo to, da so peticijo podpisali mnogi ključni funkcionarji in strankarski prvaki - med drugimi kar štirje od petih članov slovenskega predsedstva kot vrhovnega poveljstva (Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl), pa tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek, podpredsednik vlade Jože Mencinger in seveda oba predsednika opozicijskih strank, ki sta Deklaracijo sponzorirali, Jožef Školč (LDS) in Ciril Ribičič (SDP). Prenovitelji so bili pri podpisovanju tega dokumenta spet razcepljeni, saj je akcijo proti podpisovanju Deklaracije v stranki vodil Milan Balažic. Janša je ocenil, da je s tem dokumentom in njegovimi podpisniki »dejanska sposobnost osamosvojitve zelo negotova«, zato je v nadaljevanju stavil na tretjo opozicijsko stranko, Žakljeve socialiste, ki se »niso odločili za oviranje praktičnih priprav na osamosvojitev« in so v parlamentu zagotavljali rahlo večino. V akciji je bil tudi KOS, ki je prek svoje novinarke Plavevske v beograjski »Politiki« objavljal podatke o kolonah tovornjakov z orožjem, ki so se iz reškega pristanišča valile na zaprto območje Kočevske Reke. V njem naj bi že operirali nemški strokovnjaki za vojaška vprašanja, slovenski odposlanci pa naj bi se v Izraelu pogajali še o nakupu avtomatskih pušk, protitankovskih raket in infrardečih naprav za nočno opazovanje.

Da bi KOS v Sloveniji še vzpodbudil »mirovniško razpoloženje«, je naročal članke, ki so opisovali razsulo na slovenskem obrambnem ministrstvu, kjer naj bi se prepirali o tem, kdo da je agent CIA, predsednik vlade Peterle pa naj bi sodeloval v korupciji pri nakupih orožja ter pobral 6 milijonov mark provizije. Za pridobitev naklonjenosti javnega mnenja se je Janša najprej naslonil na posamezne lokalne odbore SDZ, ki so ost svojih napadov uperili proti podpisnikom Deklaracije za mir in opozarjali na ogrožanje slovenskih državotvornih prizadevanj: »Neodvisna država Slovenija bo brez lastne vojske le kratkotrajen poskus malega naroda, da si najde in ohrani svoj prostor pod evropskim soncem. Kdor tega ne uvidi, je ali brezupen naivnež ali pa žrtev perfidnih nakan...«. Ni verjetno, da bo Slovenija prva država na svetu brez orožja in oboroženih sil - so se mirovniki že kdaj vprašali, zakaj je Srbu ali Nemcu orožje v ponos in ga imata oba enako rada (?): »Samo slovenski narod ve, da brez lastne vojske ni svobode in lastne države. Janez Janša hoče postaviti na noge malo slovensko vojsko, ki bo optimalno izučena in sorazmerno poceni. Saj ne potrebujemo tankov in letal. Potrebujemo pa helikopterje in specialno lahko orožje«. Slovenski narod je že sit raznih slovenskih kvislingov in okupatorjev vseh vrst, zato si naj podpisniki mirovne deklaracije dobro zapomnijo naslednji stavek: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi!«

Naslednja Janševa poteza je bila, da je slovensko predsedstvo obvestil o akciji vračanja vojaških knjižic, podpisovanju kolektivne izjave o zavračanju sodelovanja v vojaških dejavnostih in prizadevanju za razorožitev, ki poteka v organizaciji Gibanja za kulturo miru in nenasilje. Predsedstvo se je ob ostrih opozorilih obrambnega ministra 18. februarja 1991 sestalo na seji in ocenilo posledice takšne akcije za obrambno pripravljenost Slovenije. V omenjeni akciji, je poročal Janša, vojaški obvezniki hkrati s podpisom izjave izročajo svoje vojaške knjižice Gibanju za kulturo miru in nenasilje: akcija temelji na organiziranem spodbujanju ugovora vesti vojaški obveznosti in je usmerjena proti izpolnjevanju te obveznosti kot sestavnega dela ustavno določenih pravic in dolžnosti državljanov na področju obrambe. Predsedstvo je po razpravi sklenilo, da za vračanje vojaških knjižic in zavračanje sodelovanja v vojaških dejavnostih v veljavnih predpisih ni podlage. Akcija je v nasprotju z določbami zakona o vojaški obveznosti, »utegnila pa bi pripeljati tudi do množičnega zavračanja izpolnjevanja obrambnih obveznosti, kar bi vsekakor negativno vplivalo na obrambno pripravljenost Republike Slovenije«. Zato predsedstvo poziva Gibanje za kulturo miru in nenasilje, da akcijo ustavi.

Ker se je Janši zdelo, da v teh dneh visi marsikaj na nitki, je po tej seji 25. februarja poslal članom predsedstva in vlade, ki so podpisali »tako imenovano 'deklaracijo za mir'«, tajno pismo, ki je ostalo skrito javnosti. Janša pismo začne s širšo dialektično elaboracijo o tem, da je mirovna pobuda vselej potrebna, čeprav v določenem trenutku ni realna. Vizija prihodnosti naj bo brez nasilja in za takšne pobude je dobro, da konkurirajo težnjam po sili kot prevladujočemu sredstvu za reševanje spopadov in si prizadevajo za nadzor nad državnimi aparati prisile. Za družbo je v vsakem primeru vzpodbudno, če v njej delujejo močna mirovna gibanja in če imajo mirovne iniciative podporo: »Toda eno je, če zbira podpise civilna iniciativa, drugo pa, če je to močna politična akcija različnih strank, ali če to delajo člani organa, ki je vrhovni poveljnik oboroženih sil v republiki, in ki ima po veljavni ustavi ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da vodi in organizira obrambo, vključno z oboroženim bojem. Tudi če sami mislimo, da je možno praktično ločiti npr. g. Milana Kučana kot občana od g. Milana Kučana kot predsednika predsedstva RS, pa seveda ljudje tega ne ločijo«.

Po Janši je v Deklaraciji za mir najti formulacije, ki javnost zavajajo in ne vzdržijo strokovne kritike - denimo, da bi Slovenija lahko v prehodnem obdobju varnost zagotavljala s policijo in Teritorialno obrambo v obstoječem obsegu. Projekta nacionalne varnosti se je treba lotiti resno, saj je to vprašanje usodno za slovensko osamosvajanje in za zavarovanje samostojnosti, ko bo ta dosežena in priznana. Nobenih zagotovil ni, da se ne bo občutljivi čas prevesil v oboroženi konflikt in celo državljansko vojno: 20. stoletje se lahko konča na način, kot se je začelo - z vojno na Balkanu. Povsem razorožena Slovenija, ki je obdana z močno oboroženimi sosedi, ne more biti dejavnik stabilnosti v regiji ali na evropski celini: »V tem primeru pa seveda tudi predlagam, da projekt osamosvajanja obesimo na klin in se ne igramo z usodo naroda, saj bi ravnali podobno, kot nekdo, ki stopi na mraz, pri tem pa sleče še suknjič, namesto da bi oblekel plašč«. Do nacionalne varnosti je treba imeti profesionalen odnos, ki ne dovoljuje cenenega nabiranja političnih točk. Čeprav pri večini podpisnikov Deklaracije ne gre za politikantstvo ali nasprotovanje osamosvojitvi in se zavzemajo za mir, pa je za obrambnega ministra problem v tem, da dokument implicira tudi enostransko razorožitev, ki Sloveniji ne bo prinesla ne miru ne samostojnosti. Čeprav rezultati slovenskega javnega mnenja kažejo, da je le 15 % prebivalcev Slovenije za enostransko razorožitev - ostali pa za lastno vojsko vsaj v prehodnem obdobju - pa so med podpisniki tudi močne politične stranke, s čimer postanejo stavki Deklaracije točke političnega programa in ne le civilno-družbena pobuda.

Janša pismo zaključuje z modrostjo Winstona Churchilla: »Kot eden tistih, ki so takrat živeli in delovali, bi rad pojasnil, kako lahko bi preprečili tragedijo druge svetovne vojne in kako je zlobo podležev pospeševala slabost spodobnih ljudi... Videli bomo, kako nasveti previdnosti in zmernosti lahko postanejo glavni vzroki smrtne nevarnosti, kako srednja pot, izbrana v želji po varnosti in mirnem življenju, lahko pripelje naravnost v največje zlo«. Po krajšem času je Janša ocenil, da je njegovo pismo vendarle doseglo določen premik k treznosti in odgovornosti, čeprav v skladu z Deklaracijo v naslednjih mesecih - razen edinega člana predsedstva, ki je ni podpisal, Ivana Omana - noben član predsedstva ni želel obiskati vpoklicanih enot Teritorialne obrambe. Za obrambnega ministra so se v parlamentu sicer nadaljevale »demagoške razprave«, novinarji so pisali »slaboumne članke« o militarizaciji, sam pa je bil trdno prepričan, da človeštva ne bodo odrešile velike ideje elektrifikacije in demilitarizacije. Slovenija ima dovolj slabih izkušenj z raznimi odrešilnimi projekti, ki so hoteli spremeniti svet, zdaj pa klavrno propadajo. Skrajni čas je, da se slovenska politika znebi iluzij: ker ni izključen tudi oborožen boj za zaščito plebiscitne odločitve, bodo lahko padle žrtve in očitki - bi bile manjše, če bi bila Slovenija bolje pripravljena, kdo je za vse to odgovoren, kaj so počeli obrambno, notranje ministrstvo in tajne službe, zakaj nismo imeli dovolj orožja ipd.? (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed