»Pripravljeni moramo biti tudi na uporabo vojske v Sloveniji že v septembru…« (General Kadijević, jugoslovanski obrambni minister)

Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije

»Pripravljeni moramo biti tudi na uporabo vojske v Sloveniji že v septembru…« (General Kadijević, jugoslovanski obrambni minister)

Za Peterletovo vlado oddiha ni bilo: slovensko gospodarstvo je tonilo v katastrofalni položaj tudi zato, ker je bilo naravnost nenormalno obremenjeno z davki, prispevki in drugimi obveznostmi, da je bil pravi čudež, ker se ni že sesulo. V običajnih državah je šlo za državni proračun približno 15-20 % nacionalnega dohodka, medtem ko je slovenska ekonomija polnila dva proračuna: zveznega, ki je zajemal okrog 17,5 % nacionalnega dohodka Slovenije, in republiškega, za katerega je šlo ravno tako okrog 17 %, kar je skupaj zneslo nad 34 % nacionalnega dohodka. To je bilo seveda nevzdržno, še posebej, ker je znotraj odliva v zvezni proračun Slovenija prispevala kar 7 % svojega nacionalnega dohodka za pogoltno armado. V primerjavi s Slovenijo so takrat npr. članice OECD porabile za svoje armade pretežno 1-2 % BDP. Razbremenitev gospodarstva je bila prva naloga nove Demosove vlade, ki je razmišljala, da bi od zvezne vlade zahtevala, naj zmanjša proračun JLA. Nakazane ekonomske razmere so predstavljale materialno podlago za to, »da je Slovenija čvrsto odločena za konfederalizacijo Jugoslavije in da se želi takoj začeti pogovarjati z vodstvi drugih republik o preureditvi Jugoslavije in da je tudi odločitev za zmanjšanje odliva kapitala iz Slovenije v skladu s to brezpogojno opredelitvijo«. 


Slovenska skupščina je 2. julija 1990 razglasila Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. V njej je poudarjeno, da politični, gospodarski in pravni sistem Slovenije temelji na slovenski ustavi in zakonih, zvezna ustava in zakoni pa veljajo le, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. V skladu z načelom državne suverenosti in primarnosti slovenske ustave ter zakonov morajo institucije slovenske države zagotavljati, da bodo vsi zvezni organi na območju Slovenije poslovali v skladu z veljavnim republiškim pravnim redom. Zvezni zakoni veljajo na območju Slovenije samo, če k njim izreče soglasje slovenski parlament. Ta bo v roku enega leta izvedel predpisan postopek za sprejem nove slovenske ustave. V dodatnem sklepu je naloženo, da slovenski delegati v zveznem zboru jugoslovanske skupščine na sejah tega zveznega telesa ne bodo več sodelovali. Na Kosovu je bilo znova uvedeno izredno stanje, Slovenija pa se je z Deklaracijo odpovedovala bitki za konfederativno Jugoslavijo, saj je nakazala, da ima ob razpadu zvezne države še drugo alternativo. Če je pred dobrim letom Cankarjev dom pomenil izraz solidarnosti, je Deklaracija o slovenski suverenosti zdaj Kosovu in Jugoslaviji obračala hrbet.

Jović se hoče v novonastalih razmerah - zanj je še posebej simptomatično, da isti dan, ko slovenska skupščina sprejme Deklaracijo o suverenosti, pokrajinska skupščina Kosova razglasi ustavno deklaracijo, po kateri pokrajina postaja sedma jugoslovanska republika - nasloniti na armado. Zvezni obrambni minister general Kadijević mu pritrdi v razglabljanju, da je zdaj pravi trenutek, da zvezno predsedstvo na konkreten način manifestira, kako je uporaba vojske na pomolu - s tem, da v drugi fazi pride do odločitve o dejanski uporabi vojske. JLA bo storila vse, da prepreči protiustavno obnašanje: generalštab ima razdelan načrt za poseg vojske na Kosovu, v Sloveniji in na Hrvaškem. Pripravlja se tudi načrt za uporabo vojske po vsej državi, čeprav v ostalih delih Jugoslavije to ne bo potrebno, razen če bi uvedli izredno stanje v celotni državi. General Kadijević pojasni predsedniku zveznega predsedstva kot vrhovnemu poveljniku JLA, da v kolikor »predsedstvo ne bo v stanju, da opravlja svojo dolžnost in da sprejme odločitev o obrambi celovitosti države, bi vojska izpolnila ukaz skupine članov predsedstva tudi če nimajo kvalificirane večine«. Na Jovićevo veselje bi bilo po Kadijeviću potrebno samo to, da zvezno predsedstvo ugotovi ogroženost ozemeljske celovitosti in ustavnega reda države, da bi lahko na tej podlagi armada kasneje izvedla izredne ukrepe. Predsedstvo mora od zvezne vlade terjati striktno spoštovanje zvezne ustave in zakonov, od zvezne skupščine, da razglasi slovenski Deklaracijo o suverenosti za neveljavno, od JLA pa, da armada uvede začetno stopnjo pripravljenosti.

Na zunanjih mejah Slovenije je treba sprejeti vse ukrepe, da se prepreči uresničitev slovenske namere, da bi slovenska policija prevzela varovanje meje; v preostalih 12 slovenskih občin je nujno odvzeti orožje Teritorialne obrambe itd. Kadijević ni več zagret za Jovićev načrt izganjanja Slovenije in Hrvaške iz Jugoslavije in želi akcijo vojske ohraniti v legalnih okvirih, ki jih je določila zvezna skupščina. Jović je jezen - zvezna skupščina ni ničesar določila, kvečjemu lahko vzame na znanje, kar bosta storila zvezno predsedstvo in armada. Še bolj pa je nad Kadijevićem razočaran: »Spet bo tako kot s slovenskimi amandmaji. Hoče, pa noče. Lahko stori, pa ne more. Neverjetna nestabilnost in neodločnost«. Tudi pogovor z zveznim notranjim ministrom generalom Gračaninom ni zadovoljujoč: general elaborira, da se je začelo preurejanje Jugoslavije. Razglašena je samostojnost Slovenije in Republika Kosovo, možnost oboroženih spopadov pa je vse večja. Tuje tajne službe se vse bolj mešajo v notranje zadeve - še posebej službe ZDA, Nemčije, Avstrije in Italije. V Sloveniji izločajo SDV iz notranjega ministrstva in službo povezujejo s slovenskim predsedstvom ter skupščino, da bi se izognili hierarhični zvezi med republiškim in zveznim notranjim ministrstvom. Prav tako v Ljubljani oblikujejo obveščevalno službo, ki je zvezno notranje ministrstvo nima - za proučevanje tujih držav. Vse to se dogaja izven okvira jugoslovanske SDV in v nasprotju z zvezno ustavo.

Izven okvira jugoslovanske diplomacije Demosova vlada začne pripravljati tudi avtonomen sistem slovenske zunanje politike. Za zunanjega ministra Rupla so bila podedovana izhodišča več kot slaba: »Če povzamem svoj občutek tistega položaja, bi rekel, da so v Beogradu imeli Slovenijo za svojo provinco, Kučana pa za guvernerja te province«. Slovenija je za zvezni zunanjepolitični sistem plačevala okrog 25 % denarja, v njem pa je delovalo komaj 3 % Slovencev. S slovenskim denarjem plačana jugoslovanska diplomacija je s svojimi 84 veleposlaništvi po svetu širila neresnice o Sloveniji in razširjala propagando o nezlomljivi trdnosti Jugoslavije. Njen zunanjepolitični sistem je bil - tako kot armada - srbsko-črnogorski sistem, ki so mu Slovenci, Hrvati, Makedonci itd. služili kot slab izgovor za dokazovanje večnacionalnosti. Rupel je v zunanjih zadevah vse pogumneje vodil proti-jugoslovansko politiko, zato so ga je v Ljubljani zelo motile kritike takšne politike, ki so prihajale predvsem iz dveh virov. Prvi je bila ZSMS-LS, ki je svoj liberalizem investirala v konfederalno jugoslovansko gospodarsko skupnost. Drugega pa so predstavljali ekonomisti z ministrom Mencingerjem v ospredju, ki so opozarjali na jugoslovansko tržišče, na katerega so v kritični meri navezana slovenska podjetja - dostikrat le zato, ker jim je dajalo potuho v primerjavi s tistimi podjetji, ki so s svojim izvozom konkurirala na Zahodu. Mencinger je slovenski vladi narisal svojo napoved: v primeru osamosvojitve bo jugoslovanski trg odpadel, kar je četrtino vse slovenske zunanje trgovine; morda bo ostalo le pri blokadi Srbije. Vsekakor bo slovensko gospodarstvo ob prvem šoku nazadovalo, a si bo kasneje - po letu ali dveh - opomoglo in delovalo bolje kot v okviru Jugoslavije.

V začetku julija 1990 sta predsednik vlade Peterle in zunanji minister Rupel obiskala ZDA, kjer ju je v State Departmentu sprejel državni sekretar Larry Eagleburger, za katerega se je vedelo, da podpira Srbijo, Crveno zastavo in Miloševića. Slovenska gosta sta mu v uvodu razložila vladno strategijo: Slovenija je izvolila nekomunistično demokratično vlado in hoče odslej sama odločati o svojih političnih (status Republike Slovenije) in ekonomskih (uvedba tržnega gospodarstva) zadevah. Toda v Beogradu ni demokracije, temveč avtoritaren komunistični režim, ki ima v načrtu obvladati vso Jugoslavijo ali vzpostaviti Veliko Srbijo. Zvezna armada in diplomacija sta že povsem v srbskih rokah. Jugoslavija je v prihodnosti lahko zgolj konfederacija ali pa bo razpadla. Eagleburger je bil videti zadovoljen z omembo konfederacije, saj je bilo ZDA veliko do tega, da se Jugoslavija ohrani v neki obliki. Tu je predvsem šlo za ameriški strateški razmislek o Sovjetski zvezi, kajti Slovenija bi lahko postala »negativni primer« in zelena luč za nenadzorovan razpad ruskega imperija. V skladu z dvema oblikujočima se osiščema vladajoče koalicije Demos - krščanskim in liberalnim - sta Peterle in Rupel izpostavljala različne stvari: »Predsednik vlade je poudarjal nekomunistično Slovenijo in komunistično Srbijo, ki sta si različni po veri in kulturi, jaz (Rupel - op. p.) pa sem poudarjal neperspektivnost sožitja tako različnih ekonomij in velikanske razlike v razvoju v Jugoslaviji nasploh. Na Eagleburgerjev ugovor, da je danes čas integracije, ne pa razdruževanja ('poglejte Ameriko! poglejte Evropsko skupnost!') sem odgovoril, da je Slovenija za integracijo, ne za razdruževanje, in sicer za integracijo z Evropo, vendar Srbi niso za to. Razvijal sem tudi tezo, ki sem jo bil razlagal po časopisih, da gre v Jugoslaviji za sočasno navzočnost treh tipov kulturne in politične ureditve: predmoderna, moderna in postmoderna družba. Eagleburger je na koncu rekel, da bodo ZDA pomagale Sloveniji, vendar prek Beograda«.

Eagleburger je Slovenijo sicer pohvalil zaradi demokracije in izrazil upanje, da bo do tega prišlo tudi v Srbiji. Toda hkrati je postavil ameriške pogoje za podporo in pomoč Sloveniji: ta naj pomaga demokratizirati Jugoslavijo, ki jo je treba in mogoče ohraniti - če bo demokratična; v prvi vrsti pa Slovenija ne sme s svojimi enostranskimi potezami dajati slabih zgledov drugim na Vzhodu. Obisku so v vladi in na predsedstvu sledile analize ameriške politike do Slovenije: očitno je bilo, da je ZDA strah slovenskega osamosvajanja, saj je hočeš nočeš povezano s podobnimi zahtevami baltskih republik v okviru Sovjetske zveze. V teh republikah je uskladiščeno jedrsko orožje, ki bi ga lahko neodgovorni separatisti uporabili celo drug zoper drugega. Slovenija torej ne bi povzročila zgolj razpada Jugoslavije, ampak bi šla k vragu tudi velesila Sovjetska zveza in morda ves svet! Na slovenske osamosvojitvene namere je bilo s strani Zahoda slišati odločni - ne! V internih političnih debatah in v skupščini se je začenjal odvijati spopad med odcepitvenim radikalizmom v delu Demosa, ki je silil v samostojnost za vsako ceno, in realizmom Demosove vlade ter opozicije, ki sta se paradoksno znašli skupaj v narekovanju previdnih korakov. Resnici na ljubo pa tudi v vladi in vrhu Demosa ni bilo enotnega mnenja: predsednik parlamenta France Bučar je bil prepričan, da ravno Slovenija v prvi fronti oblikovanja nove Evrope ruši preživete jaltske domine. Vlaka, ki vozi iz komunizma in Jugoslavije v svobodo in Evropo, Slovenija ne sme zamuditi. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed