Dokler bo SDS vodil Janša, bomo imeli opravka z neodgovornimi levimi vladami, nedovzetnimi in neobčutljivimi za ekonomsko realnost in nujne reforme.

Čudni svet slovenskih strank

Dokler bo SDS vodil Janša, bomo imeli opravka z neodgovornimi levimi vladami, nedovzetnimi in neobčutljivimi za ekonomsko realnost in nujne reforme.

[julij 2015]

Ko so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v slovenski politični prostor, ki ga je obvladovala Partija, prikorakale prve stranke, smo jih častili po božje in jih obravnavali kot poglavitni dejavnik demokratičnega pluralizma. V teoriji je bilo takrat povsem jasno, kakšne so njihove naloge: stranke so posredniki med javnimi institucijami in civilno družbo, med državo in državljani; stranke organizirajo razhajanja, ki se pojavljajo v civilni družbi in so neizogibne za organiziranje javne volje; zato stranke zbirajo ljudi s podobnimi držami in vrednotami ter tako poenostavljajo sicer zapletene individualne interese; in nenazadnje, stranke oblikujejo vladajoči politični razred in javne politike ter uresničujejo nadzor vladanih nad vladajočimi. Vse lepo in prav.

Tako kot mnogokje, so se tudi v Sloveniji v začetnem obdobju demokracije uveljavile ti. stranke veljakov: strankarski veljak je dobival glasove in jih predajal izvršilni oblasti v zameno za nadzor nad javnimi viri. Bolj po kmečko povedano: v zameno za glasove pomembnih posameznikov in interesnih skupin je tem delil usluge - razna dovoljenja, davčne olajšave, delovna mesta itd. Glede tega ni bilo med strankami socialističnega samoupravljanja in novimi strankami Demosa nobene bistvene razlike. Njihov medsebojni spopad pa je ključne stranke (socialni in liberalni demokrati na levi in demokrati ter krščanski demokrati na desni sredini) silil, da se organizirajo kot množične ideološke stranke. Vodenje strank je prešlo v roke politikov s polnim delovnim časom, ki niso imeli lastnega premoženja. Tako je nastal politični razred, ki je iz politike naredil svoj poklic. To velja še posebej za leve stranke, ki so lukrativno servisirale prvi val tranzicijske privatizacije in tajkunizacije. Za njih je bil ta proces politični projekt, s katerim si dolgoročno zagotavljajo oblast, za negativne gospodarske posledice pa jim ni bilo mar, saj si svojih rok niso nikoli "umazali" s podjetništvom. Pomembnejša je bila ideologija zgodovine rdečega sveta, s katero so od vrtca in osnovne šole naprej napajali bodoče volivce in ohranjali identiteto starih.

Posledica enostranskega pogleda na slovensko zgodovino so se hitro odrazile v političnih in družbenih prelomnicah (cleavages), ki so temeljni razlog za to, da imamo danes v Sloveniji takšne stranke, kot jih imamo. Gre za štiri takšne prelomnice: za spopad med novo državo, ki je centralizirala, uniformirala in mobilizirala, ter obnovljenimi korporativnimi interesi Cerkve (izobraževanje, financiranje verskih dejavnosti, nadzor nad moralo skupnosti); za spopad med urbano (socialistično, liberalno) moderno in tradicionalno (konservativno) ruralno kulturo; za spopad med novimi lastniki kapitala in delavci na drugi strani (večje ali manjše poseganje države itd.); ter za ideološki spoprijem glede interpretacije dogodkov v drugi svetovni vojni (narodnoosvobodilni boj, državljanska vojna, komunistična revolucija) in neposredno po njej (povojni poboji). Vključujoča težnja praviloma vodilnega levega političnega razreda bi ustvarila desno-sredinske stranke, ki bi bile pragmatične in zmerne. Ker pa je bil omenjeni razred vseskozi izključujoč, so tudi na desnici prevladali radikalnejši toni (Janševa SDS).

Predvsem četrta ideološka prelomnica je vzrok, da se je v zadnje četrt stoletja v Sloveniji razvila zelo posebna razporeditev duhovnih družin strank, ki krepko odstopa od klasične zahodno-evropske. Poglejmo: liberalne stranke nimamo; prav tako ne konservativne stranke, saj to mesto zaseda tranzicijska desnica (SDS), ki je za to pozicijo preradikalna in socialna; socialističnih oz. socialdemokratskih strank s keynesianskim/mencingerjanskim demagoškim dispozitivom se kar tare (SD, SMC, ZaAB, deloma Desus); krščansko-demokratska stranka je ena in svoj program utemeljuje tudi na liberalizmu (NSi); imamo tudi komunistično stranko (ZL), Desus kot stranko interesne skupine, medtem ko so ostale družine parlamentarno nezastopane (kmečke stranke, stranke radikalne desnice, okoljevarstvene stranke in etnoregionalistične stranke). Čeprav si slovenske stranke prizadevajo, da bi njihova moč skozi čas ostala stabilna, dosedanje volitve odkrivajo visoko stopnjo izparevanja, torej nihanja glasov med posameznimi volitvami. Če se je moč večjega dela strank v zahodnih državah v življenjskem razponu ene generacije le malo spreminjala, v Sloveniji ni najti nikakršne podobne stabilnosti in nobene zamrznitve. Zamrznitev družbenih konfliktov le-te namreč zaprede, jih pomiri ali vsaj uokviri v pravila igre.

Za slovenske stranke pa v skladu z zahodnimi trendi velja neko drugo pravilo - Michelsov železni zakon oligarhije. Ta zakon vodi k preoblikovanju stranke, ki je bila na začetku demokratična in odprta do lastne baze, zdaj pa postane oligarhična struktura, v kateri poveljuje omejeno število voditeljev. Ti so spočetka izvršilni organi članstva in širše množice, v političnem procesu pa se osamosvojijo. V strankah se tako skoraj brez izjeme uveljavi ločitev na neodvisno vodstveno manjšino in usmerjano večino. Stranke zamenjajo cilj: namesto da bi vplivale na preobrazbo zunanjega okolja, govorijo le o preživetju stranke. Tudi razmislek je drugačen: neodstavljivo vodstvo si predvsem prizadeva braniti osebne koristi, ki jih zagotavlja položaj v stranki. Od tod je jasno, zakaj število članov v strankah v splošnem upada: stranke so postale osebni aparati v službi političnega voditelja (SDS), člani so spremenjeni le še v goli vir financiranja (SD), kongresi strank so samo še prizorišče propagande (SMC), kakovost članstva pa rapidno upada (med njimi je vse več starejših in ljudi z oportunističnimi nagibi).

V takšnih razmerah ni čudno, če se slovenske stranke povečini spreminjajo v ti. stranke lovače (catch all party). Za te je značilno, da radikalno zmanjšajo ideološko opremo stranke, krepijo vodstveno skupino na vrhu in s tem zmanjšujejo pomen članov, manjši poudarek dajejo sklicevanju na družbeni razred ali konfesionalno skupino, ki jo zastopajo in zato nabirajo glasove med vso populacijo, hkrati pa zagotavljajo dostop do različnih interesnih skupin. Z eno besedo - slovenske stranke so pripravljene storiti vse, samo da se dokopljejo do vaših glasov. Ob tem razmišljajo, kateri glasovi so na dopustu in pripravljajo akcije za plenjenje glasov drugih strank. Za to pa je treba plačati ceno: prihaja do zmanjševanja zvestega volilnega telesa, ki je vezano na dolgoročno identifikacijo s stranko. Tako narašča število ti. neodvisnih volivcev in se povečuje mnenjsko volilno telo, ki glasuje na podlagi vsakokratne posebne naklonjenosti novim političnim voditeljem. Ker programi pri tem ne štejejo veliko, se povečuje odstotek volivcev, ki menjajo stranke, obenem pa narašča volilna abstinenca.

Nadaljnja posledica tega je, da stranka lovača postane medijska stranka, ki članstvo in strankarsko strukturo skoraj v celoti nadomesti s strokovnjaki za odnose z volivci. Uporablja se raziskave javnega mnenja in množične medije, ki poudarjeno poosebljajo volilne spopade. Medijska stranka je notranje organizacijsko izjemno šibka, navzven pa se nekritično podreja zahtevam, ki prihajajo iz okolja: SMC, denimo, si prav nič ne želi, da bi si skovala identiteto in uveljavila dolgoročni program, saj je volitve dobila na niču Cerarjevega telesa. Ker ni pravega članstva, medijske stranke povečujejo pomen davkoplačevalskega javnega financiranja strank. In ker je takšnih strank vse več, med njimi narašča pajdaštvo, celo karteli (cartel parties), ki predstavljajo zavezništva za čim obsežnejše pridobivanje javnih sredstev.

Erjavčev Desus najbolj od vseh strank ponazarja, kako je poleg njene medijske predstave pomembnejša njena strateška teža. Gre za njen koalicijski potencial, ki je potreben za oblikovanje tako rekoč vsake slovenske vlade. Ob tem ima tudi izsiljevalski potencial, s katerim drugim strankam v koaliciji vsiljuje svoje interese. To vlogo ji daje strankarski sistem, ki je ideološko polariziran, miselnost lepega števila volivcev pa opredeljuje dogmatika vere v Janeza Janšo. Z njim zožena desna sredina sama nikoli ne bo dobila volitev: ker ni nobenega upanja, da bi SDS prišla na oblast, se tudi zaveda, da ji svojih programov ne bo treba nikoli uresničiti, zato je težnja po dajanju obljub velika, politika pa mestoma ekstremistična. In ker je na drugi strani levi politični razred "prisiljen" ostati na oblasti, je njegova demokratična odgovornost pomanjkljiva, gospodarska politika pa povsem zgrešena. Dokler bo SDS vodil Janša, bomo imeli opravka z neodgovornimi levimi vladami, nedovzetnimi in neobčutljivimi za ekonomsko realnost in nujne reforme; šele novi voditelj SDS bi lahko oblikoval desno-sredinsko koalicijo, ki bi vladala odgovorno, usposobljeno in učinkovito.

Dotlej bo Slovenija žrtev levičarske strankokracije, ki si je z izvršno oblastjo podredila parlament, odločanje o najpomembnejših gospodarskih in socialnih vprašanjih pa iz Državnega zbora prenesla na nevoljeno korporativno socialno partnerstvo. Vrh leve koalicije si proti-demokratično lasti vire in postopke odločanja, delitve plena, klientelističnih in klanovskih uslug, delitve delovnih mest "našim", kadrovanje na politične in upravne funkcije in politične korupcije, ki je postala posel. Za takšno oblast pri slovenskih levih strankah cilj opravičuje sredstva, ki so do skrajnosti sprevrženo pokrita s Cerarjevimi "etičnimi" jeremijadami in preoblačenjem v nova cesarjeva oblačila. Tako smo v Sloveniji znova pred nalogo, da demokratična in liberalna civilna družba prevzame oblast zato, da omeji strankokracijo in omogoči rojstvo svobodnega posameznika. Nič več in nič manj. (se nadaljuje)

0 0
Feed