Poslanci SMC so spremenjeni v kimavce pod nadzorom, kar ponazarja erozijo Bučarjeve ideje slovenskega parlamentarizma v Državnem zboru.

Cerarjevski bonapartizem

Poslanci SMC so spremenjeni v kimavce pod nadzorom, kar ponazarja erozijo Bučarjeve ideje slovenskega parlamentarizma v Državnem zboru.

[julij 2016]

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so si Slovenci s svobodnimi volitvami in plebiscitom pridobili demokratično državo; danes si morajo s prostim trgom in svobodnim posameznikom pridobiti svobodno državo, ki bo minimalna, omejena in ne bo prekomerno regulirala civilne družbe. Doseči ločitev države in civilne družbe ni cilj za nami, ampak pred nami: šele samo-regulacija civilne družbe zameji suverenost države, ki po definiciji uničuje suverenost posameznika. Ker je slovenski državni aparat izjemno razširil svojo upravljalsko vlogo, ne preostane nič drugega, kot da se opremo na millovski program povečane individualne svobode, odgovornejše vlade in učinkovitejšega upravljanja države, ki ga ne ovirajo skorumpirane prakse in pretirano zapletene regulacije. Ta program izhaja iz načela, da je edino dopustno vmešavanje države oz. vlade v svobodnega posameznika zgolj tisto, ki preprečuje, da dela škodo drugim: "Edina svoboda, ki je vredna tega imena, je svoboda iskanja našega lastnega dobra na naš lasten način, dokler ne poskušamo drugih oropati njihovega dobra ali ovirati njihovih prizadevanj, da bi ga dosegli" (J. S. Mill).

Razbohotena država se je namreč tako razširila, da kršenje svobode državljanov skokovito narašča, medtem ko tega niti ne opazijo, saj takšne svobode še nikoli niso imeli. Ob vsej specifiki državnosti kljub temu primerjajte številčnost uprave dvomilijonskega Münchna in birokratske pošasti dvomilijonske Slovenije. Slovenska državna birokracija se je pred in po osamosvojitvi širila z vsako dodatno funkcijo: ker se je vlada širila, je bilo vse več državne administracije in vse večje število ljudi, ki jih imenuje in plačuje vlada, je s svojim nadzorom vse bolj ogrožala svobodo posameznika. Obratno sorazmerno zmožnosti preverjanja in nadzorovanja vlade in državne birokracije se je krepil njen lastni interes, katerega izraz je stranka SMC kot uveljavljen despotizem koristi javnega sektorja in državne birokracije. V primerjavi s trgom laissez faire in regulativno idejo minimalne države, ki servisira zasebno pobudo, izrašča državni aparat kot "parazitsko telo" na civilni družbi, ki - rečeno z Marxom - "kakor mreža ovija telo francoske družbe in ji maši vse pore" (18. brumaire Ludvika Bonaparta). Cerarjevskemu bonapartizmu ni jasno, da ni država temelj družbene ureditve, civilne družbe, trga in ekonomije, ampak so družbena ureditev, civilna dužba, trg in ekonomija temelj države.

Vse dosedanje stranke slovenske tranzicijske levice so bile konservativne - stranke statusa quo, ki si nenehno prizadevajo spodrezati vsako civilno-družbeno gibanje, ki ogroža obstoječe stanje. Na politični sredini razpršene najdemo liberalce iz obupa, toda vse več je tudi državljanov, ki so jedli z drevesa spoznanja. To spoznanje se ne omejuje le na škodljivost državnega vmešavanja, ki spodkopava proces akumulacije kapitala in s tem uničuje razvojno materialno osnovo Slovenije. Če rečemo skupaj z Webrom, je slovenska birokratska država "jeklena trdna kletka", v kateri večina prebivalstva preživi velik del svojega življenja. V slovenskem primeru ne gre za webrovsko izbiro med birokracijo ali diletantizmom - tudi liberalizem ni proti racionalno nujni administraciji, ki zagotavlja natančnost, hitrost, nedvoumnost poznavanje, kontinuiteto, diskretnost, optimizacijo postopkov in omejevanje stroškov upravljanja; v slovenskem primeru imamo opravka z birokracijo in diletantizmom, ki ga poraja Michelsov železni zakon oligarhije. Vrh le-te predstavlja ožje vodstvo SMC, ki na temelju volilne diktature uvaja strogo politično disciplino. Poslanci te stranke so spremenjeni v kimavce pod nadzorom, kar ponazarja erozijo Bučarjeve ideje slovenskega parlamentarizma v Državnem zboru.

Dopolnilo demagogiji politične elite so pasivne množice volilnega telesa, natopljene z medijsko proizvodnjo prevladujočega cinizma, dvoma in nezaupanja do politike kot take. Psihotehnike vladnega vodenja, strankarskega oglaševanja, gesel in napevov zaznamujejo določen tip zatiralske vladavine, ki bi se v nasprotju z Lincolnom hotela "ves čas norčevati iz vseh ljudi". Zato živimo v času izrazite politične polarizacije, kjer demokratični in liberalni del civilne družbe nasprotuje okorelemu, nadzorovalskemu in avtoritarnemu veliko-državnemu nadaljevanju socializma brez moralnih, duhovnih in osebnih kvalitet, zato pa s toliko več finančne korupcije in politične sleparije. Oboje je posledica korporativnih neformalnih zunaj-parlamentarnih dogovorov med vlado in sindikati na račun državljanov in podjetnikov. V razvitem svetu vlade podpirajo nove produktivne investicije in se pogajajo z odgovornimi sindikati, v Sloveniji pa vlada podpira neproduktivno sindikalno socialno demagogijo in se pogaja s preostalimi potencialnimi nosilci investicij, ki še niso pobegnili na tuje. Takšnih pobegov je vse več, kajti velika in draga slovenska država ni ne ne more biti konkurenčna majhni, poceni, vešči in predvidljivi administraciji, ki deluje po jasnih ter enostavnih pravilih. Šele konec te velike države prinaša konec birokratske samovoljnosti, tveganja, pretiranega političnega patronata in pravne preregulacije, nenehnih spremeb množice zakonov, visokih stroškov itd.

Po-osamosvojitvene družbene pogodbe zaradi skoraj desetletne krize ni več, nova pa lahko temelji le na svobodnem posamezniku in podjetništvu, ki ga ne omejuje in nadzoruje intervencijska država. Takšen tip države je še vsako slovensko vlado potisnil v krizo legitimnosti, zapleteno v naslednji začaran krog: 1) čeprav so Drnovškove vlade izvir vsega zla, ki ga opisujemo, velja kljub temu dodati, da je imela po-osamosvojitvena keynesianska gospodarska politika LDS najprej nekaj relativnega uspeha (prosperiteta 1991-2004); 2) ljudem so se ob tem zvišala pričakovanja po višjem življenjskem standardu in nova vladajoča stranka SDS je dala nove obljube (prva Janševa vlada 2004-2008); sprožena je nova spirala obljub, ki jo nosijo interesi tovarišijskega in domačijskega kapitalizma (rivalstvo med SD in SDS leta 2008); 4) temu končno sledi strategija popuščanja, ki v strahu pred izgubo glasov dovoljuje bohotenje države, enormno rast javnih stroškov in kredita: vse sledeče vlade (Pahor, Janša, Bratušek, Cerar) se ujamejo v začaran krog visokih državnih stroškov, velikih kreditov, od tod izhajajočo krizo javnih financ in posledični padec zaupanja v politični sistem; to pa poganja nove zahteve in poglablja krizo legitimacije, le-ta pa vlade znova prisiljuje v novo povečanje državnega trošenja in s tem stroškov. 


Če potegnemo črto, so vse vlade vladale z vidno roko države in tolkle po nevidni roki trga. Ko Slovenijo vodi levica, ne more izvajati trdne socialne politike, ker bi s tem omajala zaupanje poslovnežev in drastično oslabila gospodarstvo; ko Slovenijo vodi desnica, ne more drastično znižati državnih stroškov, ker se boji moči sindikatov in drugih protestnih skupin (upokojenci, študenti itd.), ki bi povzročili razdor širših razsežnosti. Edina rešitev je liberalna minimalna država in trdna, odločna in močna vlada, ki bo poskrbela za red in nova delovna mesta. Pogoj za to pa je, kot rečeno, demontaža velike države, s čimer se odpre prostor za svobodnega posameznika in zasebno pobudo. (se nadaljuje)

0 0
Feed