Cerar ga je spet vprašal: "Kdo pa bi vladal?" François je bil odrezav: "Zakoni."

Cerarjeva učna ura

Cerar ga je spet vprašal: "Kdo pa bi vladal?" François je bil odrezav: "Zakoni."

[junij 2015]

Naj vam povem nekaj besed o pogovoru, ki sem ga imel s skupino ekonomskih svetovalcev nekaterih evropskih vlad - denimo, angleške, nemške, avstrijske itd. - ki so uspešno izvedle liberalne reforme in s tem ustvarile pogoje za blaginjo svojih družb. Čeprav je pojem liberalizma varljivo preprost, smo se v izhodišču vendarle strinjali, da je v njem videti uveljavljanje svobode v vseh oblikah. Uveljavitev ekonomskega liberalizma oblikuje civilno družbo, ki je samo-regulirana - ne s politično pogodbo, temveč s trgom kot regulatorjem družbe. Družbi ne morejo več - tako kot v Sloveniji - vladati politika, pravo in spopad, ampak trg, ločen od sleherne oblike politične avtoritete. Trg namreč nasproti formalnim in hierarhičnim likom vladne in administrativne avtoritete udejanja tako rekoč samodejna prilagajanja, prenose in redistribucije, ne da bi kakršnokoli vlogo igrala volja posameznikov in še posebej politikov. 


Prvi med svetovalci, ki je nosil dokaj redko anglosaško ime Milton, mi je dopovedoval, da bo tudi v Sloveniji - če nočemo, da jo vzame hudič - moralo sedanjemu obdobju gospodovalnih političnih avtoritet nujno slediti obdobje gospostva nevtralnih mehanizmov trga. Po njegovem mnenju velja vzpostaviti oblast nevidne roke trga, ki je po naravi nevtralna, ker ni poosebljena. V Sloveniji morajo večinsko podporo dobiti tiste sile, ki si prizadevajo za takšen abstrakten način družbene regulacije, za politično superiornost trga. Takole je razložil: "Cene, ki izhajajo iz prostovoljnih transakcij med kupci in prodajalci - skratka, na prostem trgu - so zmožne uskladiti dejavnost milijonov oseb, od katerih vsaka pozna le svoj lastni interes, tako da se zato položaj izboljša… Sistem cen opravlja to nalogo ob odsotnosti slehernega usmerjanja iz središča in ne da bi bilo potrebno, da ljudje govorijo drug z drugim ali celo da drug drugega ljubijo… Ekonomski red je nenavadni pojav, je nenačrtovana in nehotena posledica dejanj velikega števila oseb, ki jih vodijo njihovi interesi".

Ko sem Miltonu odvrnil, da je Slovenija vendarle izšla iz kolektivističnega sistema monopolnega političnega trga, je pribil, da zgodovina ni opravičilo. Slovenija se je napotila na Zahod, to pa pomeni udejanjanje ideala svobode in avtonomije posameznikov tako, da so družbena razmerja depersonalizirana, ne pa da je vse odvisno od uslug raznih Milanov, Mirotov, Karlov itd. Prav trg ponazarja proti-hierarhično organizacijo in način odločanja, v katerega ne posega noben politični oz. državni namen. Nisem mu več težil s povsem nasprotno slovensko izkušnjo, ko je v nadaljevanju razpredal, da načelo individualne avtonomije zanika vse absolutne suverenosti, da ni nobenega velikega gospodarja ljudi in stvari in da je osrednjemu mestu oblasti namenjeno, da je prazno, saj trg zavrača vsa osebna ukazovanja in vse monopole. Nisem mogel, da mu ne bi pritrdil, da je liberalizem kultura, ne pa neka doktrina - kultura modernega sveta na delu, ki ustvarja pogoje za svobodo in napredek.

Ko sem sam pri sebi razmišljal, koliko svetlobnih let je moja domovina oddaljena od te kulture, se je v debato vmešal Adam, ki je odstrl skrivnost bogastva razvitih družb in razlog za to našel v egoizmu posameznikov: "Svoje večerje ne pričakujemo od mesarjeve, trgovčeve ali pekove dobrotljivosti, temveč prav od skrbi, ki jo posvečata svojim interesom. Ne nagovarjamo njune človečnosti, temveč njun egoizem; in nikoli jima ne govorimo o svojih potrebah, vedno pa o njihovi koristi". Skratka, opozoril je na banalno dejstvo, da vezivo družbe predstavlja to, da mora vsakdo piti in jesti, zato so temelji družbe v ekonomiji in ne v politiki - še pri demokraciji je trg njena gibalna sila. Po Adamu tudi v Sloveniji ne potrebujemo nobene velike države, ki se politično vpleta v vse družbene pore, in nobenega vedno znova recikliranega levičarskega utopičnega mišljenja: zdrava ekonomija sama na sebi v glavnem razreši vprašanji politike in urejanja družbe.

Za Adama je civilna družba trg, ki ponuja enake možnosti. Vsak monopol, še posebej politični, kakršnega so v Sloveniji leve stranke razvile v zadnje četrt stoletja, je škodljiv: "Monopol zato, da bi dal prednost interesom majhnega razreda ljudi, prizadene interese vseh drugih…". Zanj so monopoli nadaljevanje despotizma in privilegijev z drugimi sredstvi. Ne bi se mogel bolj strinjati s tem, ko je nadaljeval, da so monopoli utelešenja in vir slehernega zla v družbi, naj gre za politični monopol slovenske levice ali za politično-ekonomski monopol njenih (para)državnih in tajkunskih podjetij. Adam je vztrajal, bi v Sloveniji morali preobrniti tradicionalno reprezentacijo družbenih hierarhij in koristnosti: "Delo nekaterih izmed najbolj spoštovanja vrednih razredov družbe ne daje nikakršne vrednosti… Suveren, denimo, tako kakor tudi drugi civilni in vojaški uradniki, ki služijo pod njim, so neproduktivni delavci". Pojasnil sem mu, da bi ta njegova revolucionarna teza v deželi, ki državo časti po božje, izzvala škandal. A se ni dal omajati: zanj ima ta razlika med produktivnim in neproduktivnim delom pomembno politično vsebino. Poglejte, kaj mi je napletel.

Omenjena razlika je temelj razlikovanja med civilno družbo in državo. Ker država porablja delo in denar, ne proizvaja pa nobenega kapitala, jo je treba omejiti. Država je v nekaterih pogledih sicer koristna, toda zmanjšati jo je treba na minimum, da ne bi preveč posegala v gospodarsko življenje. Adam je bil - tudi kar se tiče slovenskega primera - znova prepričljiv: "Ko vladarji in ministri razglašajo, da nadzorujejo gospodarstvo zasebnikov, gre za suvereno nedoslednost in skrajno domišljavost… vedno, brez izjeme, so prav oni največji potratneži v družbi. Naj nadzorujejo samo svoje stroške, pa bodo lahko počivali brez strahu, da zasebniki ne bi poravnali svojih. Če se njihovim potratam ne posreči uničiti države, potlej je potrate drugih ne zasebnikov ne bodo nikoli uničile".

Ker je Milton Američan, Adam pa Anglež, se je že zaradi point d'honneur moral v razpravo vključiti še François, ki je doslej molče spremljal besedovanje. Da bi Slovencu predstavil, kako si zamišlja liberalni laissez-faire, je navedel naslednjo anekdoto. Premier Miro Cerar naj bi mu potožil, da je njegovo dolžnost težko opravljati, François pa se z njim ni strinjal. Cerar ga je zato vprašal: "E, kaj pa bi delali, če bi bili premier?" Odvrnil mu je, da bi najprej na hitro sprejel cel paket liberalne reformne zakonodaje, potem pa ne bi več nič delal. Cerar ga je spet vprašal: "Kdo pa bi vladal?" François je bil odrezav: "Zakoni." Nadaljeval je, da se mora slovenska vlada tem zakonom po njihovem sprejetju umakniti in ne sme več posegati v tržni red družbe. To pa ne pomeni, da mora biti vlada nedejavna: "Vrtnar mora odstranjevati mah, ki škoduje drevesu, skrbeti pa mora, da ne poškoduje skorje, preko katere drevo prejema sok za rast". Vladna funkcija po njem sestoji v obrambi svobodne konkurence in družbe lastnikov, vloga države pa je zmanjšana na servis državljanov, ki ničesar ne onemogoča. Zato je dovolj majhna in dejavna vlada, ki poceni državo in zato kar se da zniža davke.

Adam mu je pritegnil: naloga takšne vlade je obramba pred nasiljem, varovanje pred krivicami (pravna država), ohranjanje trga in izvajanje tistih del, s katerimi se zasebni interes ne bi nikoli ukvarjal, ker ne dajejo dovolj velikega dobička (izobraževanje, infrastruktura ipd.). S tem vlada pomaga graditi tržno civilno družbo in širiti trg, ki ni vezan zgolj na slovensko ozemlje: tržni prostor mora agresivno širiti slovenska gospodarska diplomacija in večji kot je v primerjavi z geografskim prostorom, bogatejša bo Slovenija. Temu v prid je treba kar se da hitro uvesti ekonomsko razumevanje politike in deteritorializacije slovenskega gospodarstva z novimi trgi. Prav tako predlaga splošno privatizacijo podjetij, pridobitev odgovornih lastnikov in pospeške za razvoj zasebnega podjetništva. Te besede so zdramile še četrtega sobesednika Williama, ki je z mislijo na slovenske politike pribil, da "tisti, ki se ukvarjajo s politiko, ne da bi poznali strukturo, anatomijo družbenega telesa, izvajajo obrt, ki v enaki meri temelji na domnevah kakor zdravilstvo starih žensk in padarjev".

Ne glede na posamezne razlike v poudarkih, smo se ob koncu vsi strinjali, da je resnični prostor družbene socializacije trg, ne država. V moderni civilni družbi in okviru pravne države je trg patria communis obstoja slovenstva. Civilna družba je izraz potreb, država pa v najboljšem primeru nujno zlo. Milton je sklenil, da bi ob opiranju na ameriški zgled poglavitni rezultat opustitve klasičnega levičarskega keynesianskega (mencingerjanskega) gradualizma v Sloveniji bil fantastično zmanjšanje davkov in obremenitve plač, kar bi vsakomur pustilo glavnino sadov njegovega dela. Slovenska država je doslej svojim državljanom dobesedno kradla denar in čast, ki jim pripada zaradi njihovega trdega dela. V novi ureditvi pa bi ostalo več kot dovolj tudi za popravljanje neenakosti in razvojno socialno državo. Naš pogovor sem zaključil z besedami, da - razen morda ohranitve posebnega arhaičnega tipa oblasti - res ne vidim nobenega razumnega razloga, zakaj slovenska vlada ne bi poslušal te modre nasvete. Dejstvo, da je Milton (Friedman) umrl leta 2006, Adam (Smith) leta 1790, François (Quesnay) leta 1774 in William (Petty) leta 1687, ni nobeno opravičilo.

0 0
Feed