Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije.

Cerarjev stric iz ozadja

Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije.

[december 2014] Pred nekaj dnevi je haaški obtoženec Vojislav Šešelj izjavil, da je bil prvi slovenski predsednik Milan Kučan "politik majhnega formata" (s čimer najbrž ni aludiral na Kučanovo pregovorno fizično majhnost) in da bi Slovenija "lahko zapustila Jugoslavijo brez vsakršnega hrupa". Ne želim se spuščati v neposredno polemiko, vendar bi k rečenemu rad dodal nekaj misli. Kar me namreč legitimira, sta vsaj dve okazionalistični prednosti, ki jih imam pred omenjenima: 1) neposredna politična izkušnja s Kučanom: kot mlad politik sem z njim koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih sodeloval na zgodovinskem projektu "sestopa Partije z oblasti", demokratizacije in osamosvajanja Slovenije ter se spomladi 1991 razšel na točki, ko sva skupaj s Pučnikom pripravljala združitev vseh slovenskih socialdemokratov; in 2) omenjeno odločilno obdobje slovenske polpretekle zgodovine sem na podlagi verodostojnih arhivskih dokumentov iz slovenskih in srbskih (tedaj jugoslovanskih) arhivov podrobno analiziral v moji znani pentalogiji - petih zajetnih znanstvenih monografijah (Slovenska demokratična revolucija, Slovenski berlinski zid, Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, Slovenski plebiscit in Samostojna Slovenija). V čem je kleč?


Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je naprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa - prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) - jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa "ziheraško" počakal na že zorano njivo. Denimo: mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema - a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih zavihtel na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za "sestop z oblasti" se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko su mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

Na zadnjem zveznem partijskem kongresu se je bil pripravljen do nezavesti pogovarjati z Miloševićem o "zvezi zvez" - neke vrste konfederaciji samostojnih nacionalnih Partij, za odhod iz Beograda pa se je odločil šele, ko se mu je tako rekoč uprla več kot polovica slovenske delegacije. Naslednji dan je bil sredi Ljubljane seveda junak sam. Nastajajočo opozicijo s Pučnikom na čelu je sicer s stisnjenimi zobmi prenašal v njenih zahtevah po (najprej) konfederaciji in samostojnosti Slovenije; sam ji je dolgo časa nasprotoval s konceptom "asimetrične federacije", dokler se na neki izgubljeni točki ni prepoznal kot glavni promotor slovenske samostojnosti. Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj - in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič - pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.
Skratka, v odločilnem trenutku za Slovenijo se je Kučan prisiljeno znašel v družbi Gorbačova, Kadarja, Jaruzelskega ipd. in v vlogi protagonista liberalizacije od zgoraj, ki je zamenjala poprejšnje trdo komunistično uničevanje poganjkov demokracije. Ni bil niti človek železne volje niti karizmatična osebnost - prej sodi v tisto vrsto političnih živali, ki jih velja dojeti kot politike umikanja. Kot je razložil von Clausewitz (Vom Kriege), je umetnost umika tista politična spretnost, ki se je je najtežje naučiti. Vsiljeno vlogo prenovitelja je Kučan igral v kontekstu strategije umikanja in odstopanja z brezperspektivnih položajev. Politika umikanja je občutljiva in nevarna: vedeti je treba, kdaj in kako brez večje škode zaustaviti političnega nasprotnika, kdaj zapustiti neubranljiv položaj, kako se izmuzniti skozi vrzel za umik in nove politične pozicije predstaviti kot svoje že od nekdaj. Potrebna je potrpežljivost, žilavost, pronicljivost, zvijačnost; kar dobi v zameno, je nehvaležnost tekmecev, sovraštvo nasprotnikov in neznosni občutek, da ni več kos političnim silam, ki jih je sam pomagal ustvariti - če je taktično paktiral z opozicijo, jo je krepil, če jo je udaril, jo je krepil še hitreje. Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega - med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da ni bil makiavelist in je zato vedel, da se državi ne na vladati z očenašem v roki.

Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo real-politike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot - važno, je da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli. Osnovni okviri spoštovanja ustave in zakonov zadostujejo. Politik se namreč vselej odloča o več ali manj dobrega in - obrnjeno - večjem ali manjšem zlu. Optimalne in takojšnje rešitve sodijo v infantilni imaginarij nezrelih kritikastrov. Dejstvo, ki ga podira brez števila zgodovinskih dokumentov je, da je Kučan - skupaj z Janšo - v nizu usodnih trenutkov in danih okoliščinah več kot solidno opravil svoje delo. Da bi Slovenija kar tako brez problemov zapustila Jugoslavijo, so Šešljeve pravljice za lahko noč: Srbija je z Miloševićem res gradila Veliko Srbijo na liniji Karlobac-Karlovac-Virovitica, zato so bili pripravljeni na zoprne Slovence pozabiti in jih nagnati; toda poleg pro-srbskih generalov smo imeli trdno jedro komunističnih jugoslovanarskih generalov, ki so skupaj s predsednikom zvezne vlade Markovićem hoteli na vsak način - tudi z orožjem - obdržati severozahodno republiko v komunističnem raju.

Ker je kolumne konec, vas ne bom utrujal okrog divjih vzporednic in, recimo, vseh neumnosti prvega ameriškega predsednika. Navkljub tem so Američani okrog njega in "očetov ustave" oblikovali državotvorni mit. Če hočemo še naprej imeti državo, se bo - poleg vsega drugega - potrebno naučiti tudi nacionalne samozavesti, kamor vsekakor sodijo ljudje, ki so jo ustvarili. Z vsemi političnimi in človeškimi napakami vred, a tudi zaslugami. Napoleonov hlapec vidi cesarja v šotoru v spodnjicah in si misli, da ga pozna bolj kot vsi drugi. A kaj, ko se mu niti ne sanja o svetovno-zgodovinskem pomenu tega malega telesa, ki ga vidi pred seboj, o simbolni razsežnosti svojega gospodarja. Nima pojma, pravi Hegel - a ne zato, ker gospodar ne bi bil gospodar, ampak zato, ker je hlapec pač hlapec. Manj ko boste hlapčevsko verjeli v zgodbice o Kučanu kot "botru" levice, manj bo dejansko boter in več bo zgolj še en upokojenec. Zato naj v miru še dolgo uživa "Toninovo" penzijo, zagrobno ga itak čakajo državne časti, spomenik in znamke. (se nadaljuje)

0 0
Feed