Slovenija dogovorne ekonomije, državnega dirigizma, tajkunske kartelizacije in ultra-levega sindikalizma je pravi anahronistični muzej.

Cerarjev arhipelag Slovenija

Slovenija dogovorne ekonomije, državnega dirigizma, tajkunske kartelizacije in ultra-levega sindikalizma je pravi anahronistični muzej.

[maj 2015]

Ko razumen človek opazuje proti-reformni "nacionalni reformni program", ki ga je prejšnji teden sprejela Cerarjeva vlada, dobi nenavaden občutek, kot da je Slovenija nek oddaljeni sibirski arhipelag, ki ga ne zadevajo priporočila, standardi in merila mednarodnih organizacij, katerih članica je. EU, OECD, EBRD, IMF, WB in kar je še kratic, ki označujejo evropske in svetovne finančno-ekonomske centre, se leta trudijo s slovenskimi vladami in jim redno pošiljajo benevolentna priporočila, kaj je Ljubljani storiti, da se izkoplje in strukturne gospodarske krize. Vse vlade z zadnjo Cerarjevo vred se na ta priporočila nonšalantno požvižgajo, saj osamljeni slovenski arhipelag ne potrebuje nikogar, ki bi mu solil pamet. Slovenski državljani tako ostajamo talci katastrofalne izolacionistične politične ekonomije, katere zadnji simptom je (ne)prodaja Telekoma. Tu je Cerarjeva vlada v primerjavi s prejšnjimi storila nov arhipelaški korak. Če so prejšnje vlade bolj ali manj aktivno nasprotovale privatizaciji, ji Cerar formalno ne nasprotuje, dejansko pa vlada kot celota pri privatizaciji teren politično strukturira tako, da na koncu ta pač ni več možna: zaradi politike cena pade tako globoko, da se privatizacija ne splača več.

Pa smo na istem - nujne privatizacije in tujih investicij za razvoj Slovenije ni in jih tudi ne bo, vsaj dokler je na oblasti SMC, ki je po vsem dedinja predhodnih levih strank (LDS, SD, PS). Vse te so politične tranzicijske poraženke in so potencial slovenske zgodbe o uspehu spremenile v poraz: slovenska država je največja tranzicijska poraženka med vsemi srednje- in vzhodno-evropskimi državami, slovenska družba pa je družba izgubljenih priložnosti. Temeljni vzrok tega je ekonomska mantra vseh levičarskih vlad: mencingerjanski socialistično-postkeynesiansko-nacionalistični gradualizem. Politiki, ki so z njim Slovenijo spravili na kolena in jo zadolžili za generacije - Pahor, Bratuškova, Lukšič, Križanič itd. - se namesto Doba še danes prosto sprehajajo naokoli, dobivajo ugledne položaje in privilegije ter celo ljudstvo poučujejo, kaj da je šlo narobe. Vsi našteti so znani kot veliki bojevniki proti tujim investicijam, ki so v Sloveniji rekordno nizke - vse z namenom krepitve domače tajkunske oligarhije.

Slovenski tajkuni, zdaj navezani na SMC, znova zavirajo prihod tujih vlagateljev, da bi si še enkrat nemoteno razkartelizirali Slovenijo. Ob tem bo SMC varovala monopole v državni lasti in trge zapirala pred tujo konkurenco. Slovenska vavčerska privatizacija je bila zgodovinsko zavožen model lastninjenja, zato se ni čuditi, da ima Slovenija - ob pregovorni sovražnosti do tujcev z denarjem in neskončnih administrativnih ovirah - najmanj tujih investicij in se te celo v trendu umikajo. Tuje investicije so po svetu ključen dejavnik pospeševanja razvoja in povečevanja konkurenčnosti - Slovenija pa izkazuje najnižji indeks politike konkurence. V Sloveniji so te možnosti uničile interesne skupine, ki združujejo predstavnike nekdanjega režima in iz njih nastale rdeče tajkunske elite. Te so v novonastalo demokratično in tržno institucionalno okolje uspele vgraditi svoje parcialne interese. V devetdesetih letih odložene stroške bigbangovske privatizacije najboljšim (tudi tujim) kupcem in neizvedenih liberalnih reform bomo vsi plačevali še desetletja.

V tajkunskem interesu namreč je, da se država ne umakne iz gospodarstva, saj mora servisirati njihove nove podvige. Zato ostaja slovensko poslovno okolje inferiorno, pravni okvir neučinkovit in davčni sistem konfiskacijski. V Sloveniji lahko uspevajo samo državna podjetja in na državo vezana tajkunska podjetja, obojim pa ob strani stojijo z levičarskimi vladami zlizana vodstva sindikatov. V sistemu keynesianskega dirigizma je vsa Slovenija izrabljena za zadovoljevanje interesnih skupin in iskalcev rent. Z izjemo NSi so vse leve in desne stranke kolektivistične, nenaklonjene osebni in ekonomski svobodi. Režimski mediji skupaj z večinskim javnim mnenjem izkazuje sovražnost do liberalizma, ker so Slovenci v nasprotju z načeli odprte družbe, liberalizacije in svobodnega družbenega razvoja dresirani tako, da se svobode bojijo. Edina tekma, ki jo pozna slovenski arhipelag, je tekma za pridobitev naklonjenosti interesnih skupin (upokojenci, sindikati, kmetje itd.), ki predstavljajo tako veliko število volivcev, da je od njih odvisna vsakokratna zmaga na volitvah.

Nedelovanje pravne države tej povezavi levičarskih politikov in interesnih skupin omogoča nekaznovano doseganje ekonomskih rent. Ker ni sodobnega pravnega sistema, namesto voljenih institucij odločajo neizvoljene, povezane v ti. socialno partnerstvo. Notorično dejstvo je, da so bile skoraj vse ključne odločitve ekonomske politike usklajene in sprejete znotraj nevoljenega ekonomsko-socialnega sveta, v katerem sedijo predstavniki levih sindikatov, direktorji državnih podjetij in ministri levičarskih proti-reformnih vlad. Namesto da bi o tem odločal trg, so vse odločitve podvržene volilnim ciklusom. Takšno korporativno odločanje o formalnih okvirih delovanja celotne družbe je globoko nedemokratično in močno spominja na mussolinijevski fašistični in kardeljanski komunistični korporativizem.

To sprevrženo partnerstvo nosi popkovino med političnim in ekonomskim trgom, ki opravlja funkcijo prerazdeljevanja do te mere, da lahko govorimo o plenjenju in kratenju lastninskih pravic. Cerarjeva vlada samo nadaljuje s politiko minimalizacije svobodnih odločitev posameznika in maksimiranjem diskrecijske moči poseganja vladajoče elite v vse sfere civilne družbe. Vzpostavljeni politični trg prerazdeljevanje sredstev zasebnega sektorja in redkih učinkovitih državnih podjetij na najmočnejše interesne skupine (začenši z Erjavčevim Desusom) še naprej obratuje s polno paro, saj je treba kupiti in ohranjati politično podporo teh skupin. Politična in socialna vzajemnost med interesnimi skupinami - od socialnih do tovarišijsko-kapitalskih - ter državo je vsak dan vidna v novih koalicijah z državo, ki je s svojimi para-državnimi skladi ostala v evropskem merilu največji lastnik slovenskega gospodarstva.

Vse to, kar so druge bivše komunistične države že opravile, Slovenijo in neko morebitno programsko liberalno vlado pravzaprav še čaka: pospešitev tempa privatizacije in tujih investicij, umik države iz gospodarstva in bigbangovsko izpeljane liberalne strukturne reforme. Prav slednje s strani Cerarja nismo videli še niti ene, saj mu je očitno španska vas dejstvo, da Slovenija primerjalno izkazuje najnižjo raven ekonomske svobode. Nič čudnega: naša država ima najmanjši delež zasebnega sektorja v BDP in z vlado SMC nadaljuje z izvajanjem ekonomske politike aktivnega vmešavanja v gospodarstvo. Tako bo tudi ostalo, saj neurejeno, nestabilno in nemotivirajoče poslovno okolje onemogoča nastanek novih (mladih, malih oz. družinskih) podjetij in s tem razcvet zasebnega sektorja. Poleg tega ostaja fiskalni sistem z visokimi davki naklonjen zgolj državnim, ne pa novo nastajajočim zasebnim podjetjem. Na reformo tega in mnogih drugih sistemov pa je vezano preživetje nacije z nizko oz. padajočo rodnostjo, visoko brezposelnostjo, begom (mladih) možganov in staranjem prebivalstva.

Pod davčnimi pritiski nenormalno obremenjenega podjetniškega sektorja se bo Sloveniji ob nereformiranem rigidnem trgu dela zgodil še dodatni beg kapitala, ki ne bo več hotel plačevati računov za zavoženo tranzicijsko politiko, ki od leta 2008 prihajajo v plačilo. S proti-reformno vlado SMC si je težko predstavljati, da bo Slovenija z visokimi davki in ceno dela tekmovala z okoliškimi državami z nizkimi davki, fleksibilnim trgom dela in cenejšo delovno silo. Prištejte k temu še primerjalno najslabše razvit slovenski finančni sektor, kjer je država z davkoplačevalskim denarjem sicer sanirala bančni sektor, a ga hkrati podržavila. Podoben problem je slovenska znanost, ki zaradi proračunskega financiranja nikoli ni vstopila v tranzicijo in si delo poiskala na trgu. Odstopljena šolska ministrica je slika in prilika državne akademskosti na davkoplačevalskih plečih: namesto da bi znanost sledila nastajanju novih podjetij, ki potrebujejo inovacije, se je proračunskemu financiranju prilagodila s fetišizacijo edinega kar še zna - proizvodnjo člankov v visokotočkovanih znanstvenih revijah.

Tako približno izgleda čudaški arhipelag Slovenija dogovorne ekonomije, državnega dirigizma, tajkunske kartelizacije in levega sindikalizma. Pravi anahronistični muzej, kamor bodo turisti iz dežel pravne države in svobodne izbire hodili na izlet, da svoje otroke opozorijo pred zablodami slovenskih politikov od Mira Cerarja do Luke Mesca. Slovenija namesto političnega trga zadovoljevanja koristi različnih koalicij interesnih skupin in strank potrebuje radikalno preureditev politike in liberalizacijo ekonomije. Brez tega bo v kratkem času začela zaostajati za večino tranzicijskih držav in do kraja izničila boljši izhodiščni položaj. Brez reform bo Slovenija postala posmeh svoji osamosvojitvi: dežela interesnih skupin v klinču, državnega avtoritarnega odločanja, tajkunske elite in nenehnih volilnih zmag proti-reformnih levičarskih strank. Demagogija nacionalnega interesa bo v stari preobleki "modernega centra" na prebivalcih arhipelaga nadaljevala z gradualističnim eksperimentiranjem do poslednjega. Morda pa le ne bi čakali na ta trenutek, ko bo Cerar razglasil, da je eksperiment SMC uspel, le da je pacient po imenu Slovenija pri tem, žal, crknil. Morda bi bilo bolje, da se za tistimi, ki so to že storili, izselimo iz te obupno socialistične države in pustimo slovenske politike, da v tem najboljšem od vseh možnih arhipelagov ostanejo sami s seboj - in svojo vestjo, če jo ob vsej nesposobnosti in sprijenosti sploh še imajo. (se nadaljuje)

0 0
Feed