Slovenske levičarske vlade so le skupni odbor, ki slovensko državo upravlja za korist tajkunskih omrežij.

Cerar vlada v korist tajkunov, ne državljanov

Slovenske levičarske vlade so le skupni odbor, ki slovensko državo upravlja za korist tajkunskih omrežij.

[september 2017] 

Slovenije in njenih razvojnih možnosti niso uničili ne globalizacija ne kapitalizem ne »neoliberalizem«, temveč katastrofalno upravljanje države: Pahor, Bratuškova in Cerar so prva imena propada Slovenije. Namesto da bi se lotili neprivlačnih, a nujno potrebnih reform, kar politični levici ne bi nosilo političnih točk, so slovenski javnosti prodajali rahlo prepleskane utopične izmišljije s smetišča socialistične zgodovine. Pa bi bilo za začetek reformiranja slovenske družbe in njene ekonomije potrebno tako malo: razbremeniti preveč obdavčene plače, odstraniti birokratske ovire in izboljšati javne storitve, poslovno okolje, izobraževanje za gospodarstvo, pravni sistem ipd. – vse po načelu, da ne more biti sprejet noben nov zakon, ki bi dodatno obremenjeval gospodarstvo, ampak obratno; dobrodošli so samo tisti zakonski predlogi, ki ga razbremenjujejo. Smer bi bila prava in sistematično bi jo veljalo nadgrajevati tako, da se na najmanjšo možno mero zmanjšajo kakršne koli motnje, ki slovensko družbo potiskajo proč od optimalnega stanja, začenši monopolističnimi podjetji, politiziranimi sindikati in državo, ki gospodarstvo zasipati v vedno novimi obremenilnimi predpisi in višjimi davki.

To so podobe stare Slovenije, ki jo zavračamo, ker ne ustvarja blaginje za vse državljane, saj ne zna reševati problemov. Rast blaginje je vselej odvisna od stopnje ustvarjanja rešitev, te pa lahko ponudi zgolj razvito tržno gospodarstvo in podjetniki, ki z novimi rešitvami zaposlujejo delavce. Velika prednost kapitalizma, ki ga Slovenija še ni izkusila, je njegova ustvarjalnost. Njegova uspešnost vključuje tudi poskuse in napake, a prav to mu daje značaj učinkovitosti in uspešnosti. Nova Slovenija bo vsakemu državljanu omogočila sodelovanje v kapitalističnem gospodarstvu – tako z ustrezno izobrazbo, dostopom do kapitala in pomočjo, da svoje podjetniške zamisli pretvorijo v reševanje problemov in zato prodajne uspešnice. V novi Sloveniji bo posameznikova svoboda spodbuda za vsakega državljana, da rešuje probleme. Javne politike bodo oblikovane tako, da ustvarjajo rast in blaginjo z vlaganji v nišne raziskave in razvoj, inovacije in dodatna usposabljanja.

S tem so hkrati zarisane tudi meje vmešavanja države: med nujnimi kompromisi in slabostmi kapitalizma mora razsvetljeno krmariti izpopolnjen demokratični mehanizem, ki neizogibne konflikte razrešuje pošteno in legitimno. 3. člen slovenske ustave določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Temu so namenjene svobodne, poštene in demokratične volitve, ki jih v Sloveniji še nismo imeli. Obstoječi volilni sistem namreč v veliki meri popači voljo ljudstva: ne gre samo za tehnične težave proporcionalnega volilnega sistema; v njem se v Državni zbor vedno uspe uvrstiti vsaj petim strankam, posledica česar so nestabilne vladne koalicije. Še več: najmanjše stranke predstavljajo jeziček na tehtnici pri doseganju parlamentarne večine, zato dostikrat vodijo vlado s svojimi izsiljevalskimi rentniškimi projekti. To pa v veliki meri popači voljo volivcev, kajti mala stranka blokira odločitve in nujne reforme, za katere se je na volitvah odločila večina volivcev. Poleg tega levičarske politično-tajkunske naveze s financiranjem vsakič novega všečnega obraza na državni ravni bojkotirajo vsako možnost, da bi v Sloveniji prišlo do dejanskih sprememb. Nova Slovenija bo rasla iz reforme volilnega sistema, ki bo oblast vrnil volji ljudstva.

Politično-tajkunska elita stare Slovenije je koncentrirala denar v rokah vse manjšega števila ljudi. S tem je poleg socialnih krivic zelo omejila dinamiko inovacij, reševanja problemov, rasti in blaginje, končno pa je spodkopala tudi svojo lastno politično legitimnost. Nova Slovenija bo nasprotno širila enakost dostopa do priložnosti, ker jo – za razliko od stare Slovenije – odlikuje reformni pogum. Del teh reform je tudi to, da slovenska podjetja najdejo odgovorne domače in tuje lastnike, ki bodo ta podjetja razvijali in povečevali število kvalitetnih delovnih mest. Ne za vsako ceno in pod vsakimi pogoji – toda nova privatizacija je edini način, da se politika umakne iz gospodarstva, zajedavske rentnike pa odtrga od državnih jasli. Podjetja bodo namesto dolžniškega v veliko večji meri morala uporabljati lastniški kapital. To pomeni dvoje: prvič, znižanje davčnih obremenitev, da bo podjetjem ostalo več denarja; in drugič, več neposrednih tujih investicij. S tem se bo prekinilo s prakso reševanja politično izbranih podjetij na račun davkoplačevalcev in nadaljnje povečevanje javnega dolga, od katerega živijo tajkunska omrežja in njihove levičarske strankarske izpostave.

Slovenske levičarske vlade so le skupni odbor, ki slovensko državo upravlja za korist tajkunskih omrežij. Državne institucije ne spodbujajo ljudi, da bi izpopolnjevali znanje, investirali in inovirali, temveč jih spodbuja le k lojalnosti levičarskemu režimu, kjer vse posle poganja korupcija. Za posvečene je dovoljeno izigravanje vseh družbenih pravil in zakonov, medtem ko represivni aparati preganjajo uboge pare in kompromitirajo poštene ljudi. Od nekdaj je bila smoter človekove dejavnosti sreča, blaginja in uspešno življenje. Za doseganje teh ciljev so potrebne moralne vrline judovsko-krščanske kulturne tradicije, ki pa jih ne more udejanjati osamljeni posameznik – človek je po naravi politično bitje, tako kot so po naravi socializma zagovorniki tega sprevrženega režima nemoralni oblastniki. Bistvena značilnost nove republike je tudi moralni smoter, ne pa zgolj cilji materialne narave. Zato morajo dobiti moč in oblast dobri, krepostni in razsvetljeni ljudje, ne pa utopije obljubljajoči lažnivi socialisti in njihovi sprijeni tajkunski podporniki.

Za staro Slovenijo ni več upanja. Uničujejo jo prav rakave metastaze, ki jih je ustvaril etično zavržen režim. Da bi staro Slovenijo osvobodili za prihod nove, se moramo najprej osvoboditi sami. Nova Slovenija stoji na svobodnih in aktivnih državljankah in državljanih. Reform, ki jih Slovenija potrebuje, je toliko, da jih z eno besedo lahko imenujemo državljanska revolucija. Ta se res neprenehoma ustavlja v svojem lastnem toku, se povrača k na videz doseženemu, da bi začela znova, roga se polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih poskusov, zdi se, da svojega socialističnega nasprotnika meče le zato ob tla, da bi se kot Antej iz zemlje napil novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njej; toda pride čas in položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev na staro. Ko bo državljanski Herakles spoznal, da socialistični Antej ob dotiku z državo in njenimi privilegiji, krajo in korupcijo postaja močnejši, ga bo dvignil s tal in vrgel z oblasti. Nastopila je ura državljanske revolucije. Stara Slovenija je propadla – naj živi nova Slovenija! (konec)

0 0
Feed