Slovenska republika se ne more obdržati v pogojih revščine, nezaposlenosti in popolne ekonomske odvisnosti od države.

Čas je za državljansko neposlušnost

Slovenska republika se ne more obdržati v pogojih revščine, nezaposlenosti in popolne ekonomske odvisnosti od države.

[avgust 2016]

Z uresničitvijo programa nove liberalne sredine - svobodnega posameznika, zasebne pobude, prostega trga, minimalne države - bi lahko v Sloveniji v dveh vladnih mandatih podvojili plače in vse nanje vezane prihodke. Pogoji za dosego takšnega cilja so preprosti: razširitev trga na vse več področij življenja, država, ki s svojo gospodarsko politiko zagotavlja priložnosti, zmanjšanje moči tistih sindikatov, ki vsiljujejo krizni status quo, na drugi strani pa močna vlada, katere naloga je uveljavitev reform, zakona in reda. Pri tem je ključno, da se nazaj potisne vsiljiva politična država s svojimi pretiranimi vladnimi regulacijami in posegi, okrepi pa pravna država, ki zagotavlja varno podlago, na kateri bodo uspevali posli, trgovina, družina, posameznik in njegova svobodna misel. Robert Nozick ne bi mogel imeli bolj prav, ko namreč insistira, da dejansko obstajajo samo posamezni ljudje s svojimi individualnimi življenji. To hkrati implicira, da ne obstajajo neka obča načela, ki bi družbi določala posebne prioritete in vzorce urejanja: 1) legitimno urejanje obsega zgolj nenehno pogajanje na podlagi neovirane dejavnosti v medsebojni tekmovalni menjavi; 2) edine politične institucije so tiste, ki vzpostavljajo ogrodje svobode; 3) pravice posameznika so zgoščene v sledenju lastnim ciljem, vse dokler ne posegajo v enake pravice drugih, začenši s pravico do posedovanja lastnine in prisvajanja sadov lastnega dela pod pogojem, da je vse, kar je pridobljeno, pridobljeno pošteno; in 4) obstoj minimalne države, saj večja država posega v pravice posameznikov in jih posiljuje z vladnim načrtovanjem.

Glede slednjega je Hayek opozarjal, da smo - tako kot v Sloveniji - priča fetišizaciji demokracije: veljalo naj bi, da oblast, ki je pridobljena v demokratičnem postopku, ne more biti arbitrarna. Zadnje slovenske vlade s svojim vrhuncem v Cerarjevi vladi so dokazale, da je demokratična oblast pod vladavino homogene in doktrinarno prazne večine enako represivna kot diktatura. Opravka imamo s samovoljnim načrtovanjem in usmerjanjem družbe, z državnim upravljanjem gospodarstva in prerazdeljevanjem dobrin. To predstavlja napad na svobodo posameznikov, da sami odločajo o svojih ciljih. Liberalci državi postavljamo meje legitimnosti delovanja, medtem ko leninski rdeči virus slovenske levičarske vladajoče elite še naprej paradira z vsemogočno državo, ki naj bi budila nove upe, v resnici pa pripravlja nove katastrofe. Staroslovenski socialni demokrati in levičarski komunisti so obupno za časom in zato ne vidijo, da so doživeli idejno-politični in moralni bankrot. Če tega ne sprevidijo slovenski volivci, potem štejemo poslednje dneve slovenstva, ne da bi k temu kakorkoli dodatno pripomogla še kakšna migrantska kriza.

Mladoslovenski liberalci namesto novih utopij ponujamo realni program novih investicij in delovnih mest, saj se še kako zavedamo, da je poleg vojne nezaposlenost najbolj razprostranjena, najbolj zahrbtna in najbolj razkrajajoča bolezen Slovenije in zahodne civilizacije nasploh. Živimo v leninskem času, ki ga opiše njegova sintagma "kdo bo koga?": na eni strani keynesiansko državno trošenje, ki naj bi na račun kolosalnih dolgov vzpodbudilo povpraševanje in s tem gospodarsko rast, na drugi liberalno zniževanje stroškov države in poslovanja in s tem povečevanje dobičkov kot gibala gospodarske rasti. To slednje bi lahko imenovali tudi podlago za slovenski Marshallov načrt gospodarske obnove Slovenije. Ta izhaja iz predpostavke, da gospodarstvo ne more biti slabo, slaba je lahko le vlada - ali kot je znal reči Ronald Reagan: "vlada problemov ne rešuje, jih samo povzroča". Slovenska leva politična elita seveda stoji na nasprotnem bregu, kajti ni se sposobna dvigniti nad slepo pragmatizirano politično mišljenje. Njena kultura intelektualnih povprečnežev zna proizvesti zgolj protislovje med moralno strogostjo pred volitvami in popolno nemoralnostjo po njih. Kolateralni proizvod vladajoče neodgovornosti so sto tisoči, ki jih je država od vzgoje in izobraževanja naprej spravila v povsem odvisen položaj. Ti se poganjajo za zvezami in privilegiji, ki jih deli vsakokratni "lastnik" države, in so po svoji biti neskončno daleč od samoustvarjalnih posameznikov, ki sprejemajo lastno odgovornost za oblike dobrega življenja in pristajajo na enakopravnost državljanov, na enakost možnosti.

Od tod izvirajoča politična nestabilnost, avtoritarna velika država, ki troši prek vseh razumnih meja, gospodarska kriza, ki se nadaljuje v obliki razvoja ne-razvoja, in posledice finančnega genocida nad slovenskimi državljani bi morali slednje približati državljanski neposlušnosti. Ta ne predstavlja militantnega dejanja ali dejanja obstrukcije, temveč ljudsko, nenasilno politično dejanje, ki je nasprotno zakonu zato, da bi zakon - in obstoječo vlado - spremenilo. Namen družbene pogodbe je zagotoviti varnost in materialno blagostanje vsem državljanom; ko teh zagotovil ni, pomeni, da pogodba ni bila spoštovana. Če trenutna brezbrižna oblast od nas terja poslušnost zakonom, bi to pomenilo, da moramo biti poslušni nečemu, s čimer se ne strinjamo, kar ni v naše dobro. To pa nasprotuje logiki družbene pogodbe - beri: ustave - katere namen je, da je v korist prav vseh državljanov Slovenije. Ker se dogajajo krivice, družbena pogodba opravičuje in utemeljuje državljansko neposlušnost. Prav ta je pogoj za to, da slovensko ljudstvo prekine s strategijo zimskega spanja. Vodnikov "dramilo" je misel Thomasa Jeffersona: republika se ne more obdržati v pogojih revščine, nezaposlenosti in popolne ekonomske odvisnosti od države. Ker gre tu za oblast volkov nad ovcami, "je nekaj upora tu in tam dobra reč - v svetu politike je nujen kot nevihte v fizikalnem"; upor je "zelo potrebno zdravilo za dobro zdravje dežele". V tem smislu mora slovenski narod šele postati politična nacija, ki svoje bitke dobojuje - tako kot Francozi ali Srbi. In ker Slovenci to še niso, so jih spremembe po letu 2000 (globalizacija, liberalizacija, deregulacija, privatizacija, tehnična revolucija) kot že tolikokrat v zgodovini našle usodno nepripravljene. (se nadaljuje)

0 0
Feed