Ker Slovenija ni izvedla reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo nadaljevala, dokler bomo imeli opravka z reciklažami tajkunske levice na oblasti.

Brez reform nas bo vzel hudič

Ker Slovenija ni izvedla reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo nadaljevala, dokler bomo imeli opravka z reciklažami tajkunske levice na oblasti.

Za nov vzpon Slovenije potrebujemo vrednote in etična merila. Slovenskega gospodarskega čudeža – tako kot brez tega ni bilo niti nemškega – ne bo brez pogumnega podjetništva v skladu z etičnimi načeli krščanske tradicije. Ta načela morajo podpirati učinkoviti nadzorni mehanizmi in pravna država. Primerjajmo glede tega Nemčijo in Slovenijo: obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V Nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočilo močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Nemčija se je naslonila na bigbangovske liberalne reforme, Slovenija pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. Slednjega vse do dandanes spremlja propaganda vladajoče politično-tajkunske elite, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Mi s seboj nosimo reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. 


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed