Slovenski poslanci so v skupščinski avli še nazdravljali rojstvu nove države, ko je JLA že začela oboroženi poseg "za zaščito meja".

Beograd vrača udarec, Slovenija se bo branila z orožjem

Slovenski poslanci so v skupščinski avli še nazdravljali rojstvu nove države, ko je JLA že začela oboroženi poseg "za zaščito meja".

Slovenska prizadevanja za nacionalno in ekonomsko emancipacijo so po predsedniku slovenskega parlamenta Francetu Bučarju zadela ob blokado centralnih oblasti, ki so še naprej vzdrževale proti-demokratične metode formalno odpravljenega realsocializma in nesrbskim narodom onemogočale realizacijo pravice do samoodločbe. Prisilni jopič od zunaj narekovane državnosti, ki vsiljuje zastarele vzorce nacionalne države 19. stoletja, za Slovenijo ni sprejemljiv: slovenska državnost ne oživlja duha nacionalne državne ideologije, temveč se vidi kot del novih evropskih procesov konstruiranja nadnacionalne skupnosti. Če Slovenija ne bi storila tega logičnega in neizogibnega koraka k samostojnosti, bi sebe obsodila na izginotje. Očitek, da z njim razdira Jugoslavijo, velja pojmovati v drugačni povezavi: "Pomaga odstranjati tisto državno tvorbo, ki je po svojem bistvu element nestabilnosti in konfliktnosti, ker je po svoji naravi zgrajena v protislovju s procesi, na katerih se oblikuje nova Evropa". Slovenska država sama po sebi ne bo mogla rešiti vseh izzivov in problemov, a brez njenega okvira Slovenci ne bi mogli samostojno delovati.


Slovenski poslanci so v skupščinski avli še nazdravljali rojstvu nove države, ko je že - v prvih urah nemoteno - tekla akcija prevzemanja carinske službe in letaliških stolpov ter zamenjava mejnih tabel in državnih zastav na mejnih prehodih. Toda kmalu po deveti uri zvečer, le nekaj minut po razglasitvi slovenske samostojnosti, se je že sestala zvezna vlada na svoji 147. seji in potrdila naslednje sklepe: prvič, odločitvi Slovenije in Hrvaške sta nelegalni in nelegitimni; drugič, zagotoviti je treba normalno delovanje države in zavarovanje meje; tretjič, nadaljevati se morajo demokratični pogovori o razpletu ustavne krize in prihodnji ureditvi Jugoslavije; in četrtič, zvezna vlada poziva vse državljane k miru, spoštovanju zvezne ustave in zakonov. A to še zdaleč ni bilo vse: v aktu z naslovom Neposredno zagotavljanje izvajanja zveznih predpisov o prehodu čez državno mejo na ozemlju Republike Slovenije je zvezna vlada ukazala armadi in zvezni policiji, naj prevzameta nadzor na slovenskih mejah in pri tem - če bi bilo potrebno - uporabita tudi silo. Prav tako je bil sprejet ukaz, s katerim se prepoveduje postavljanje mejnih prehodov znotraj Jugoslavije: z njim sta bili armada in zvezna policija zadolženi, da uničita vse že postavljene mejne prehode s Hrvaško. Na koncu sklepa o "zaščiti obstoječih državnih in notranjih meja" v skladu z "mednarodnimi obveznostmi države" je stal usodni stavek: "Dekret izvedeta zvezni sekretariat za notranje zadeve in zvezni sekretariat za obrambo".

To je bilo neizpodbitno navodilo armadi, da se loti oboroženega posega za zaščito meja. Donedavna je armadni vrh vztrajno zatrjeval, da je JLA podrejena zgolj zveznemu predsedstvu, ne pa zvezni vladi in premierju Markoviću. Tokrat je bila zvezna vlada povsem ustrezna, da je armadi - čeprav protiustavno - dala politični blagoslov za oboroženi naskok, ki ga je že vse predolgo čakala. Na njegovi podlagi je zvezno obrambno ministrstvo takoj aktiviralo že vnaprej pripravljeno Navodilo o načinu prevzema in zavarovanja meje proti Italiji, Avstriji, delu Madžarske in odstranitvi mejnih prehodov proti Hrvaški ter Metode in postopke pri zapiranju mejnih prehodov. Začetek akcije je označeval signal "Meja": načrt akcije pa je razlagal napotilo zvezne vlade zelo široko - armada naj bi najprej zaprla večino mejnih prehodov, v drugi fazi pa bi sledil napad proti Ljubljani z vseh strani. Ko bi bilo glavno mesto nove države zasedeno, bi generali odstavili slovensko vodstvo, pozaprli vse nosilce politike samostojne Slovenije in namesto njih postavili marionetno vlado, ki bi ustrezala srbsko-armadnemu konceptu enotne Jugoslavije. Markovićev startni strel je armadi omogočal - vsaj tako si je zadevo zamislil generalštab - da bo JLA z demonstracijo svoje moči pridobila spoštovanje Slovencev, katerim se je hotela maščevati zaradi podpore "nelojalnemu" političnemu vodstvu. Armadni vrh je svoje vojaške načrte utemeljeval na povsem zgrešenih obveščevalnih podatkih, ki jih je dobival od svoje tajne službe KOS. General Kadijević je po prebiranju teh informacij celo upal, da bodo Slovenci sami zamenjali svoje vodstvo, ko bodo ugotovili, da so bili "zavedeni". Sam - prišepetovalca Miloševića, ki je igral dvojno igro spodbujanja Slovenije k odcepitvi in naknadnih obtožb zaradi "enostranske odcepitve", je v teh trenutkih potisnil vstran - jim je želel pri tem "pomagati". Sprehod tankov po slovenskih cestah jih bo hitro prepričal, da v Evropi po Jalti niso možne spremembe meja.

Za vojno v Sloveniji je bilo vse nared: po vojaškem načrtu generalštaba bi moralo okrog 2000 vojakov v oklepnih vozilih in tankih akcijo začeti 26. junija 1991 ob 6. uri zjutraj in jo končati v osmih urah. Po pričakovanjih armada ne bi naletela na odpor, zato žrtev ne bi bilo, sama pa bo streljala le, če bi bila napadena. Zaradi legalističnega zadržka objave ukazov zvezne vlade v "Uradnem listu SFRJ" in da bi akcijo še bolje pripravili, se je armadni vrh odločil preložiti jo za en dan. To seveda ni preprečevalo celodnevne izjemne dejavnosti jugoslovanskega vojaškega letalstva, ki je s svojimi Migi preletavalo vsa večja slovenska mesta. Ko je tega dne dopoldne v center za obveščanje prispel telefaks s sklepi nočne seje zvezne vlade, se je izkazalo, da ima Slovenija na mizi ultimativno uradno vojno napoved. Ob 12. uri je predsednik predsedstva Milan Kučan sklical sejo sveta za obrambo, ki so ga sestavljali Kučan, Bučar, Peterle, Janša, Bavčar, Rupel, Bogataj in Slapar. Na dnevnem redu je bila samo ena točka: obravnava varnostno-političnih razmer v Sloveniji. Med sejo so prihajala sporočila, da je zvezna uprava za nadzor letenja za civilni promet zaprla slovenski zračni prostor, zvezna tiskovna agencija Tanjug je sprožila medijsko ofenzivo, polno pretečih groženj, še tistih nekaj malega uglednih gostov iz tujine, ki so prvotno nameravali priti na večerno proslavo ob razglasitvi slovenske samostojnosti, pa je po vrsti odpovedovalo svoj obisk v Ljubljani.

Nekaj po 9. uri zvečer se je v središču Ljubljane - ob zamolkih zvokih preletov vojaških letal - na Trgu republike pred približno 30.000 ljudmi začela velika slovesnost s častno četo Teritorialne obrambe, dvigom zastave nove samostojne države, ognjemetom in Kučanovim govorom, po katerem je bilo vsakemu jasno, da nič več ne bo tako, kot je bilo dotlej: "V našem življenju in v zgodovini slovenstva se resnično pričenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani: samostojna, demokratična slovenska republika". Zadnji stavek, ki ga je v nazaj osmislila vojna naslednjega dne, se je glasil: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan". Sledil je sprejem, poln negotovosti, pa tudi samozavesti in zadovoljstva, da je slovenski narod, skoraj brez državne tradicije, vzel svojo usodo in prihodnost trdno v svoje roke. Proslavljala je vsa Slovenija, goreli so kresovi, po ulicah in lokalih v središču Ljubljane pa je bilo moč opazovati člane vlade in poslance, kako so se ob kozarcih šampanjca družili z navdušenim ljudstvom.

Enote JLA, ki so se pripravljale za napad na Slovenijo, so se čez Hrvaško gibale popolnoma neovirano, čeprav je bil med obema republikama podpisan sporazum, da jih Zagreb ustavi. Ko so prihajale grozeče vesti o napredku kolon JLA, je iz telefaksa počasi prilezlo obvestilo hrvaškega obrambnega ministra generala Martina Špeglja - "momci, sad ste sami". Ko ga je nato poklical slovenski obrambni minister Janez Janša, se mu je zjokal v telefon in mu rekel, da je ta odločitev hrvaškega vodstva njegovo največje življenjsko razočaranje. Hrvaško ravnanje je bilo posledica dogovora med Tuđmanom in Markovićem, kjer mu je predsednik zvezne vlade svetoval, naj bo moder: "Franjo, bodi pameten, Slovenci bodo očitno res šli v ta projekt in bodo zapeli. Nastala bo situacija, ki jo bo skušala reševati mednarodna skupnost, takrat pa ti pridi s predlogom konfederacije in bo to pozdravljeno z vseh strani. Ne pa iti v konkretne ukrepe osamosvojitve in Beograd, zvezne oblasti, ne bodo izvajale nobenih ukrepov proti vam". Tako se je tudi zgodilo: ko so ponekod skušali hrvaški državljani ustavljati tanke, ki so se valili proti Sloveniji, jih je razganjala hrvaška policija. Janša je namreč skušal od Špeglja izposlovati vsaj sklep o hrvaški nevtralnosti, kar bi pomenilo, da Zagreb ne bi dovolil prostega prehoda tankom in okrepitvam, ki bi jih armada skozi Hrvaško pošiljala v Slovenijo. Hrvaško vodstvo ni sprejelo niti tega predloga in generalu Šeglju je bilo jasno, da Hrvaška zaradi odločitve predsednika Tuđmana zamuja najboljši trenutek za akcijo.

Nelagodje, ki je prejšnji večer kljub slavju prežemalo Slovenijo, se je v prvih urah 27. junija 1991 izkazalo upravičeno. Armada se je s tanki odpravila uresničiti nalogo, ki jo je dobila - zavzeti meje in od sveta odrezati komaj rojeno državo. Malo pred 3. uro je iz vrhniške kasarne prek Brezovice proti Brniku krenilo 40 tankov in 20 oklepnikov, ki so ob cestnih blokadah, ki so ponoči vzniknile, za sabo puščali razdejanje. Prvi spopad med enotami Teritorialne obrambe in JLA se je zgodil okrog 4. ure zjutraj pri zaselku Poganci pred Novim mestom, kjer se je prek blokade skušala prebiti oklepna enota, poslana iz Karlovca. Razvoj dogodkov sta v operativnem centru pod zgradbo vlade na Gregorčičevi pozorno spremljala oba ključna ministra - obrambni in notranji. Ko je Janša zbudil že spečega Bavčarja in mu sporočil, da "so šli na Vrhniki ven", so bile prve njegove besede: "Kaj, pizda, kako so mogli!? Kje, pizda, so barikade!?" Naslednjih pet dni bosta oba preživela v operativnem centru, ne da bi spala več kot kakšni dve uri na dan. Nekaj po 6. uri zjutraj je Kučanu uspelo zbrati na sejo še zadnje člane razširjenega predsedstva - poleg članov predsedstva so bili navzoči Bučar, Peterle, Drnovšek, Rupel, Janša, Bavčar, Kacin, Bogataj in Slapar.

Tisto jutro na razširjeni 44. seji predsedstva ni bilo opaziti nobenega malodušja - nihče ni skrival skrbi, toda razpoloženje je bilo spodbudno. Uvod v sejo sta podala Janša in Bavčar ter v kratkih dramatičnih stavkih opisala položaj, ki terja sprejem sklepa o bojni uporabi enot slovenske Teritorialne obrambe. Začel se je napad na Slovenijo - iz smeri Reka proti Primorski že 26. junija, iz smeri Karlovac ob pol dveh zjutraj. Hrvaška dopušča neovirano dejavnost armade na svojem ozemlju in slovensko vodstvo le obvešča o premikih enot in vzletanju letal. Pri blokadi med Metliko in Novim mestom je že prišlo do prvega oboroženega spopada in streljanja, v katerem je bil ranjen nek podporočnik JLA. Teritorialna obramba je že postavila barikade, vendar še nima ukaza, da jih mora braniti z orožjem. Ponekod so tanki JLA barikade odrinili in nadaljevali premik, zato mora predsedstvo ukazati oborožen odpor zoper napad. Janša je pred prisotne položil dve možnosti - ali se postaviti po robu ali pa popustiti in zapraviti zgodovinsko priložnost za dosego samostojnosti: "To sta ti dve alternativi, in zdaj je na vas v predsedstvu, da odločite, kajti vi ste vrhovni poveljnik".

Zavladala je tišina in v sekundah, ki so se vlekle kot večne, si je vsakdo predstavljal žrtve, ki jih bo lahko zahtevala vojna, kajti nihče ni vedel, kakšna bo in koliko časa bo trajala. Član predsedstva Dušan Plut (ZS) je nekoliko potarnal: "Saj utegne teči kri!", skrbelo je tudi drugega člana, akademika Cirila Zlobca (SSS): "Kaj če bo veliko mrtvih?" Takrat je vmes ostro posegel predsednik skupščine France Bučar, ki mu ni bilo do omahovanja. Predsedstvo mora brez odlašanja sprejeti nujne ukrepe za obrambo slovenske neodvisnosti: "Ne pozabite, mi smo od včeraj samostojna, suverena država". Kučan je nov molk prekinil z vprašanjem: "Ali bi še kdo rad spregovoril?" Na kratko se je oglasil odstopajoči slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek, ki je izrazil pomislek glede slovenskega vojaškega odpora, češ, "on ne bi še bolj zaostroval". Ker se v nadaljevanju ni več nihče oglasil, je Kučan povzel: "Torej bom sam govoril. Predlagam, da se soočimo z dejstvom, da smo v vojni". Znova molk. "Ali naj iz vašega molka posnamem, da se o tem strinjamo?" je še vprašal Kučan in ker ni bilo nobenega znaka nasprotovanja, je bilo sklenjeno to, kar je pozneje predsednik sporočil javnosti: Slovenija bo na napadalno dejanje armade odgovorila z vsemi sredstvi, Teritorialna obramba pa bo uporabila orožje za obrambo slovenske suverenosti. (se nadaljuje)



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed