Če govoriš proti vladajoči eliti, potem doživiš frontalni medijski linč, po katerem je tvoja beseda vredna toliko kot pasji drek.

Akademska korupcija

Če govoriš proti vladajoči eliti, potem doživiš frontalni medijski linč, po katerem je tvoja beseda vredna toliko kot pasji drek.

[december 2014] Pred kratkim je v slovensko javnost udarila novica o še enem prozornem primeru korupcije: bivša šolska ministra Socialnih demokratov Igor Lukšič in njegov mini-me Jernej Pikalo sta Lukšičevi žlahti - bratu Andreju na Centru za kritično politologijo na FDV in sestrični Marini Lukšič Hacin na SAZU - nakazala 1,4 milijona davkoplačevalskega denarja. Šlo naj bi za projekt predmeta "Državljanska vzgoja", za katerega je samo Katedra za teoretsko politologijo, ki v resnici tvori bizarni Center za kritično politologijo, dobila 590.000 evrov. Oba bivša ministra sta s strani kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada osumljena zlorabe položaja. Kot je to v takšnih primerih že običajno, se branita s političnimi proti-obtožbami: Lukšič se spravlja na konkurenčno SDS, ki da mu je zgodbo, o kateri ni nič vedel, namestila, da bi sesula njega kot takratnega predsednika SD, Pikala pa naj bi politično kompromitirali zaradi nasprotovanja privatizaciji Telekoma. Kateri od obeh lažnivih Kljukcev ima daljši nos, se odločite sami, a dejstvo je, da to, kar Lukšič imenuje "podmazovanje mašinerije" razpisov s skorajda poldrugim milijonom evrov, zagotovo ni moglo neopazno mimo ministra, kot da gre za evro ali dva za kavo. Če kaj, zna v primerjavi z njim Janša vsaj verodostojno lagati. 


Na tej točki pride razsvetljujoče v igro moja zgodba: zgodaj spomladi letos je senat FDV glasoval proti moji reelekciji, se pravi, proti ponovni izvolitvi v naziv docenta. To je senat storil na šokanten način, kot se ni dogajalo od časov političnih čistk profesorjev na tej razvpiti fakulteti: s svojim glasovanjem je flagrantno povozil tri pozitivna mnenja članov strokovne komisije za habilitacijo. Moram priznati, da sem najprej pomislil, da je ta dogodek povezan izključno s političnim pogromom, javno diskvalifikacijo in mojim odpoklicem s položaja veleposlanika v Avstraliji. Levičarska Superstranka z različnimi imeni je zadnji dve desetletji vedno znala kaznovati neposlušne, tudi če nisi njen član, kot je to v mojem primeru. Takratni politični vrh je s proslulo predsednico vlade Alenko Bratušek, predsednikom Pahorjem, zunanjim ministrom Erjavcem in predsednikom SD Lukšičem skupaj ocenil, da sem prenevarna priča njihovi tajni dejavnosti, ki so mi jo naročili v zvezi z Omanovimi naftnimi zemljišči v Bosni. Takšne priče se danes praviloma več ne ubije, temveč doživiš frontalni medijski linč, po katerem je tvoja beseda vredna toliko kot pasji drek.

Zdaj vem, da je v ozadju potekala še ena vulgarna akcija, povezana z denarjem. Prej omenjena Katedra za teoretsko politologijo je bila namreč donedavna tudi moja katedra, na kateri najdeš, denimo, oba brata Lukšič, njegovega mini-meja Pikala, pa Kurnika in razne druge kurnike. Bivša ministra sta svojim in bivšim mojim kolegom s katedre zašaflala - kdor vsaj malo pozna akademske vode - ogromne količine davkoplačevalskega denarja. Zdaj pa pomislite - kdo bi od članov te katedre spustil še koga zraven, ko se je delila ta izjemna vsota denarja. Za moje bivše kolege je veljalo, da je Balažic že leta med kenguruji, zato tudi službe ne rabi več. Še posebej so bili za projekt moje odstranitve s fakultete zagreti mlajši asistenti (moji bivši študenti), ki bi z mojo vrnitvijo sami izgubili službo nadomeščanja - in to ravno zdaj, ko so se prvič v življenju pošteno okopali v denarju.

Tako so se vsi ti vrli levičarski borci za pravico prodali za judežev denar in člane senata prepričali v izmišljijo, da "naslednikom nisem lepo predal predmetov", ko sem odhajal down under. Med temi kreaturami je tudi znani anti-globalistični bojevnik za vse tlačene po svetu Andrej Kurnik, šef sindikata na fakulteti, ki naj bi branil tudi visokošolske delavce. Za zapatiste v Chiapasu bi dal življenje, tu pa ga je žvenket denarcev očitno zaslepil za krivico. Lukšič itak znova nič ne ve in nadaljuje s svojo v nebo vpijočo parodijo - tako kot pred meseci, ko je pred kamerami trdil, da Bratuškova z njegove strani ni bila podrobno informirana in ni dajala navodil za sestanke z Omanom. Na srečo so ga novinarji z dokumenti v rokah takoj spet dobili na laži. Nič čudnega, da sta tako Lukšič kot Pikalo s svojim vegastim lomastenjem postala moteča za svoje botre in sta bila oba na hitro umaknjena v ozadje.

Kar navajam, predstavlja simptom širših razsežnosti, najprej pa je to simptom vztrajajočega akademskega parazitskega socializma, posebej izrazitega v družboslovju in najbolj na FDV. Ob vsej gnilobi, ki se je zadnje desetletje tam zaredila, mi ne pade na pamet nič drugega kot to, da bi veljalo FDV ukiniti. Taka kot je, ne služi več ničemer in je v posmeh akademskosti: troši neizmerne količine davkoplačevalskega denarja za izobraževanje profilov, ki po diplomi v 90% ostanejo nezaposleni in nezaposljivi. Zlata leta, ko je država zaposlila vse, so že davno mimo, koristi od napihnjenega družboslovja ni nobene, naravoslovcev pa bi primanjkovalo, če bi jih znalo gospodarstvo uporabiti in ne prisiliti v odhod v tujino. FDV dela škodo, ker iz njega po tekočem traku prihajajo levičarski fantasti, nakurjeni z utopijami in zato nesposobni oz. onesposobljeni za življenje na trgu. Tako se uničujejo cele generacije, ki kažejo na vse večje slovensko zamudništvo.

V teh zatohlih pod-alpskih dolinah se niti ne misli o širokih družbenih reformah, ki so jih drugi že naredili. Država je zgolj povečan FDV - specifični relikt slovenske zaostalosti za prednjo črto razvitih držav EU. Za dosledni reformni liberalizem je v Sloveniji žal premalo družbenih sil, ki bi ga mogel nositi. Naši marksisti, keynesianci in gradualisti od Lukšiča do Mramorja pritegujejo Heglu, ki je menil, da je treba gospodarstvo krotiti in udomačevati kot divjo zver - prav nasprotno od liberalcev, ki še vedno mislimo, da mora trg krotiti leviatansko državo, zasebna lastnina pa omogočati svobodo. Našteti so prepričani, da ljudstvo ne more vedeti, kaj je njegova prava volja, zato ga je treba voditi za roko. Zavest slovenske levičarske politične in dela akademske elite dejansko spominja na Heglovo dialektiko plemenite in podle zavesti iz "Fenomenologije duha": plemenita zavest je naklonjena splošnosti države, podla pa temu nasprotuje s svojo zahtevo po privilegijih. Pokaže se, da je resnica plemenite zavesti ravno podla zavest: plemenita le na zunaj pušča vtis, da ji gre za splošni interes in enakost pred zakonom, v resnici pa ji je samo do lastnih koristi. Ko se država - tako kot slovenska - podreja tem in onim tajkunsko-privatnim koristnim, ne obstaja več. Furije privatnega interesa v boju za vse manjši plen zasedajo državo z vulgarno empirijo VIP in jo monopolizirajo v lastno korist, državljan pa ne more tako hitro zamenjati slabe države kot zamenja omrežnega ponudnika.

Namesto velike države, ki je spremenjena v bojišče mafijsko-civilnodružbenih interesnih skupin zato potrebujemo minimalno in poceni državo ter tej ustrezno učinkovito akademsko sfero. Da bom razumljiv bivšim kolegom marksistom, bom to povedal po heglovsko: potrebujemo državo nuje in razuma, se pravi, toliko države, kot je res nujna in razumna, vse ostalo mora biti prepuščeno svobodi in pobudi posameznika. Naš čas, v katerem imamo državo, ki je vse, in posameznika, ki je nič (razen takrat, ko moraš plačati vse mogoče davščine), je politični čas, naša politika pa je svoboda slovenskega državljana in podjetnika. Svoboda se izraža v zakonih, ki omejujejo najbolj potrebno in ostalo prepuščajo svobodni izbiri - zakoni so zaradi človeka in ne človek zaradi zakonov. In zato je znova nujna brezobzirna kritika vsega obstoječega - začenši z akademskim parazitskim socializmom in socialistično državo, kjer je svobodna le država, ne pa državljani. Primer Lukšiča in Pikala je res državljanska vzgoja za vse nas. Zdaj med drugim vemo tudi, v kako kritičnem stanju je "podmazana" kritična politologija, ki je bila zalotena v akademski korupciji davkoplačevalskega denarja.

Naj tudi zaključim s Heglom, ki nekje v svojem znanem temačnem jeziku pravi, da bi bila absolutna posebnost nekaj najbolj dostojanstvenega in plemenitega, če "bi bila združitev s časom neplemenita in podla". Strinjam se: stokrat raje čakam v vrsti na Zavodu za zaposlovanje na Parmovi, kot da sem spet zaposlen na FDV v družbi s tipičnimi militanti slovenskega salonskega komunizma: zgoraj aktovka z Marxovimi itd. izbranimi deli in komunističnimi ideali, spodaj škornji najpogrošnejše židovske grabežljivosti. (se nadaljuje)

0 0
Feed