8. junij 2010

Arbitražni sporazum je moral res imeti kar nekaj sreče, da je šel skozi ujmo slovenske notranje politike.

Šele volivci so s svojim spontano-racionalnim sporočilom končali obdobje velikih nacionalnih tem, ki so se začele pred osamosvojitvijo. To se je zgodilo v trenutku udobne lege opozicije, ki je imela v kampanji to prednost, da je predstavljala zelo konkreten in lahko predstavljiv cilj. Podporniki sporazuma smo nasprotno govorili o poti do cilja, ki pa je pravniško abstraktna in suhoparna. Nasprotniki so ponujali jasen cilj, vendar niso znali pokazati poti, ki bi vodila do cilja. Tako kot ameriške banke, pa se je kljub temu zdel arbitražni sporazum enostavno too big to fail - prevelik in prepomemben, da bi propadel. Podporniki - in z njimi slovenska diplomacija - so z njim dobili večji manevrski prostor v EU in predvsem na Zahodnem Balkanu, ki potrebuje pragmatično, ambiciozno, prijateljsko in voditeljsko Slovenijo. Na nek način ima prav nekoliko cinično-zajedljivi komentar hrvaškega Večernjega lista, ki pravi, da - ne glede, kaj si mislijo Hrvati o Slovencih - gre slednjim priznati, da znajo zaščititi svoje nacionalne interese. Hrvati naj bi bili velika grožnja slovenskemu egu, zato Slovenija blokira vstop Hrvaške v EU (tokrat napovedujejo blokado zaradi NLB). Do kam so Slovenci pripravljeni iti v svojem iskanju namišljenih pravic, je zelo fascinantno in »še dobro, da jih je tako majhno število. Kdo ve, kaj vse bi jim padlo na pamet, če bi jih bilo npr. 20 milijonov«.

0 0
Feed