7. december 2009

Slovenska diplomacija je opravila velik posel, katerega uspeh je bil odvisen tudi od podpisa arbitražnega sporazuma s Hrvaško; v času blokade namreč Slovenija v EU ni imela zadostne podpore.

Za Slovenijo so glasovale Danska, Finska, Luksemburg, Latvija, Malta, Nizozemska, Estonija, Velika Britanija, Irska in Madžarska, v drugem krogu pa še Španija, Belgija, Romunija in Bolgarija. Tega ne bi izpostavljal, če se ne bi že nekajkrat pri evropskih glasovanjih - ali glede podpore Sloveniji v spoprijemu s Hrvaško - ponovil omenjeni vzorec: na slovenski strani so praviloma Skandinavci, Benelux in Britanci kot edini evropski veliki igralec. Za Britance tako ali tako velja večno pravilo njihove zunanje politike - na kontinentu je treba vselej podpreti šibkejšo proti močnejši državi (če sta Francija in Nemčija za Slovaško, bo Velika Britanija za Slovenijo). Tako Angleži skrbijo za ravnotežje na kontinentu, da se ne bi ponderirala moč zgolj ene velike sile, ki bi ogrožala Otok. Na drugi strani Slovenija nima podpore svojih sosed, Višegrada in Francije ter Nemčije kot velikih igralcev: proti Ljubljani so glasovale Švedska, Litva, Poljska, Češka, Slovaška, Avstrija, Grčija, Italija, Nemčija, Ciper, Francija in Portugalska. Na ta ponavljajoči se vzorec bo potrebno v prihodnjih korakih slovenske zunanje politike glede Hrvaške računati.

0 0
Feed