17. september 2009

K vsemu povedanemu želim dodati naslednjo pripombo: za najoptimalnejšo rešitev si v vrhu slovenskega zunanjega ministrstva skupaj z Žbogarjem vztrajno in strokovno prizadevamo tudi in predvsem diplomati.

Dneve in noči izgorevamo za to diplomatsko vojno, toda vse to ostaja javnosti skrito. Na nek način smo se zdaj znašli v zagatnem položaju med kladivom in nakovalom: Pahorjevo vlado skušamo ves čas krepiti s trdnimi argumenti, čeprav nas predsednik vlade nenehno preseneča s svojo popustljivostjo; opozicijske radikalce pa politično sicer ne jemljemo preveč resno, čeprav se večkrat kot ne strinjamo z njihovo zahtevnejšo argumentacijo. Nekje med tema obema tokovoma si bo treba utreti pravo pot: prisluhniti opoziciji in utrditi vladne pozicije. V tej formuli kot običajno ostaja edina neznanka popolna Pahorjeva nepredvidljivost: z neko svojo narcističo kaprico zna v hipu podreti mukotrpno izgrajevane položaje in jih v cilju oblikovanja svoje namišljene zgodovinske veličine zapraviti. Namesto dialektike strateškega premisleka in zakonitosti mednarodnih odnosov mu je bližje logika vsakodnevnega medijskega ciklusa in zakon televizijske kamere. Če je namreč opozicijskemu voditelju Janši svet zarota, ki jo je treba razkrinkati in napasti, je za Pahorja svet ženska, ki jo velja osvojiti in izrabiti.

0 0
Feed