13. november 2009

Na sestanku ožje ministrove skupine za Hrvaško je minister Žbogar pojasnil, da je predsednik vlade Pahor vedel za enostransko hrvaško izjavo.

Ko mu jo je Kosorjeva omenila, ji je odvrnil v smislu »kar dajte«, to pa ne pomeni, da se je strinjal z vsebino te izjave. Ta torej ni bila dogovorjena, saj je Pahor njen obstoj vzel na znanje, ni pa se strinjal z njeno vsebino. Slovensko enostransko izjavo naj bi vlada sprejela šele čez tri dni in jo tempirala na trenutek tik pred hrvaško ratifikacijo arbitražnega sporazuma v Saboru. Interpretacija bo šla v smeri, da se 3b člen, ki govori o slovenskem stiku z odprtim morjem, dodatno ekstrapolira: "slovenski" pomeni Republiko Slovenijo, "junction" pa pomeni teritorialni kontakt z odprtim morjem (territorial contact with high seas). Potem se je razvila še razprava o tem, da predsednik vlade prevečkrat reče preveč in prehitro. Sam sem ponovil star predlog, da bi vlada oz. premier nujno potreboval svojega lastnega uradnega govorca, ki bi mu omogočil več manevrskega prostora. Kot običajno, se je s tem predlogom cinično poigral generalni direktor Iztok Mirošič: »Pahor ne potrebuje uradnega govorca, kar rabi, je uradni mislec«.

0 0
Feed